Gotovo ste že vsi slišali za znano Hipokrat-Galenovo tipologijo temperamenta (lat. temperamentum: pravo razmerje pomešanih telesnih sokov), ki je luč sveta ugledala nekje 400 let p. n. št. Ljudi je na podlagi razmerja telesnih sokov razvrstila v štiri osnovne tipe, in sicer na podlagi krvi, žolča, sluzi in vraničnega soka. Čim bolj so telesni sokovi uravnoteženi, tem bolj je uravnoteženo človeško ravnanje.
Danes, ko je Hipokratova teorija bolj preteklost kot uveljavljena definicija, je ena izmed najbolj sprejemljivih opredelitev pojma “osebnosti” ta, ki jo opredeljuje kot trajne značilnosti in stališča v človekovem življenju, ki se kažejo v njegovem načinu razmišljanja, čustvovanja, vedenja. Kaj pa se zgodi, ko so nekatere osebnostne značilnosti skrajno poudarjene in normalno postane deviantno?
Dolgotrajne, neprilagodljive, težko spremenljive
Ko govorimo o osebnostni motnji, ne govorimo o duševni bolezni, pač pa o vedenjski motnji, ki je posledica osebnostne motenosti. Pomembno za razlikovanje od drugih duševnih motenj je, da je osebnostna motnja stabilna in dolgotrajna, nastopi v poznem otroštvu ali adolescenci, v socialnem okolju povzroča stres, negativno vpliva na medosebne odnose, posameznik in njegova okolica pa zaradi nje trpita. Deviantnost v mišljenju, čustvovanju, kontroli impulzov in gratifikaciji potreb se manifestira v nefleksibilnem, disfunkcionalnem in neprilagojenem vedenju v socialnih situacijah. Da lahko govorimo o osebnostni motnji, moramo kot vzrok vedenjskih deviacij izključiti možgansko bolezen, poškodbo ali disfunkcijo. Zavedati se moramo, da se lahko osebnostne motnje v blažji obliki pojavljajo tudi pri osebnostih, ki se okolju zdijo popolnoma normalne. Kažejo se lahko kot poudarjene osebnostne značilnosti, ki pokukajo na plan, ko je oseba v duševni stiski. Če poudarjene značilnosti postanejo stalne in se kažejo kot odziv na vsakodnevne obremenitve, potem že imajo značaj osebnostne motnje.
10 osebnostnih motenj
Po klasifikaciji DSM (angl. The Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders) delimo osebnostne motnje v 3 različne skupine glede na osebnostne značilnosti osebnostnih motenj, definiranih znotraj posamezne skupine. V skupino A tako spadajo čudne, svojske, ekscentrične, vase umaknjene osebnosti, sem prištevamo paranoidno, shizoidno in shizotipsko osebnostno motnjo. Težave navedenih osebnostnih motenj so lahko dejavnik tveganja za druge duševne motnje, močno pa vplivajo tudi na njihov socialni status. Za osebnostne motnje v skupini B je značilno, da so njihovi predstavniki pretirano čustveni, dramatični in nestanovitni. Kot je pričakovati, imajo mnogo težav pri vzpostavljanju pristnega partnerstva in zaupljivih medosebnih odnosov. Sem spadajo antisocialna, mejna, histrionična in narcisistična osebnostna motnja. Zadnja skupina, skupina C, združuje izogibajočo se, odvisnostno in obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo. Gre za anksiozne in bojazljive osebnosti.
Imate občutek, da vam drugi želijo slabo?
Oznaka “paranoiden” pomeni zmotno prepričan, blodnjav. Ljudje s paranoidno osebnostno motnjo so pretirano sumničavi, občutljivi in patološko ljubosumni. Pogosto delajo iz muhe slona in pripisujejo lastne napake drugim. Osrednja značilnost motnje je nezaupljivost, nemalokrat povsem nedolžna, tako si celo prijateljske besede in dejanja razlagajo kot sovražna ali omalovažujoča. Skrite namene iščejo v slehernem dejanju, imajo občutek, da jih drugi izkoriščajo in jim kratijo pravice. Pogosto so ljudje s paranoidno osebnostno motnjo vodje kultnih skupin ali pa so celo fanatični diktatorji, obenem pa se zagrizeno borijo proti tistim, ki se z njimi ne strinjajo. Pogosto so takšne osebe v konfliktih in agresivne v svojih argumentih. Postanejo lahko psihotične, če se morajo zaradi osebne vpletenosti soočati s prehudimi obremenitvami. Sicer prisotna nanašalnost in občutek preganjanja se razvijeta v pravo nanašalno ali preganjalno blodnjo, prisotne so lahko tudi slušne halucinacije. Nekaj več jih najdemo med potomci bolnikov s kronično shizofrenijo.
Pravil zame ni.
Niti družbenih norm. Obvez. Vesti. Gre za osebnostno motnjo, ki je v zgodovini bila poznana pod imenom “psihopatija”, njeni predstavniki pa “psihopati”. Antisocialno osebnostno motnjo zaznamuje antisocialno vedenje na vseh področjih osebnostnega funkcioniranja, ki je prisotno že vsaj od 15. leta starosti. Značilno je neupoštevanje splošno sprejetih in veljavnih socialnih norm, zato so antisocialno osebnostno moteni pogosto krivci kriminalnih dejanj. Neobčutljivi so za čustva drugih, zanimajo jih le lastna čustva. Ne čutijo strahu ali sramu, zato zlahka vzpostavijo medosebni odnos, sprva so lahko izjemno očarljivi in privlačni, vanj pa se niso sposobni trajneje vezati. V čustvenih odzivih so impulzivni, iritabilni, egocentrični, nezmožni empatije, brezbrižni za občutke drugih, hkrati pa imajo nizko frustracijsko toleranco, kar pomeni, da ne prenesejo neuspeha ali kljubovanja drugih. Izrazito so nagnjeni k temu, da krivdo za svoje družbeno neprilagojeno vedenje pripisujejo drugim. Iz izkušenj se niso sposobni učiti, zato jih tudi zapor ali druga oblika kazni ne spremeni. Največ predstavnikov srečamo v zaporih, vsekakor pa to ne pomeni, da so vsi antisocialno moteni storilci kaznivih dejanj kot tudi obratno, vsi storilci kaznivih dejanj ne trpijo za antisocialno osebnostno motnjo.
Histrion = igralec ali glumač v starem Rimu
Za histrionično osebnostno motnjo trpi več žensk kot moških. S svojim vedenjem zmorejo histrioniki zabavati družbo ves večer, pozornost je zanje kot kisik, potrebujejo jo kot zrak, ki ga dihajo. Navadna vsakdanjost je za njih nekaj najbolj mučnega in dolgočasnega. Značilno je plitko in labilno čustvovanje ob hkratnem pretiranem izražanju neprepričljivih čustev. Vedenje je dramatično, teatralno, vsako situacijo dodatno dramatizirajo, da si zagotovijo potrebno pozornost okolice. Medosebni odnosi so površinski, saj osebe niso sposobne prenašati osamljenosti in zato v nove odnose vstopajo hitro, brez premisleka in razsodnosti. Pretirano in neprimerno poudarjajo zunanjost, neustrezno koketirajo, nastopijo zapeljivo in sugestibilno. Sebe vidijo kot družabne, prijateljske, šarmantne osebe.
Narcis, ki se je zaljubil v lastno podobo
Le kdo ne pozna rimske različice mita o Narcisu, izjemno čednem, a hladnem mladeniču, ki je zavrgel ljubezen nimfe Eho. Od nje je ostal le odmev, saj je propadla zaradi žalosti in hrepenenja po prelepem Narcisu. Boginja ljubezni Afrodita je Narcisa kaznovala tako, da se je zaljubil v lastno podobo na površini vodnega izvira. Ker podobe ni mogel doseči, je postal obupan in nazadnje storil samomor. Po definiciji Aarona Becka, ameriškega psihiatra, narcisizem vključuje strastno željo, da bi o sebi mislili le najboljše. Poslanstvo oseb z narcisistično osebnostno motnjo je tako ustvariti, vzdrževati in braniti občutek samovšečnosti, lastne pomembnosti, edinstvenosti in grandioznosti, biti edinstven, poseben in na kakršenkoli način drugačen od drugih ljudi. Pod fasado superiornosti se skriva krhka, negotova samopodoba z občutki manjvrednosti, sramu, dvomov vase in hude občutljivosti na kritiko. Ravno zaradi slednjega “narcisi” niso zmožni sprejeti kritike, so nezmožni empatije in vzpostavitve trajnega, enakovrednega odnosa. Zapletajo se v številne površne medosebne odnose, v katerih izkazujejo čustveno plitkost. Od partnerja (in drugih ljudi) zahtevajo neprestano pozornost, občudovanje in komplimente. V odnosih so izkoriščevalski, zelo hitro lahko preidejo od idealizacije partnerja do popolnega razvrednotenja.
Ali pustite, da drugi sprejemajo pomembne odločitve namesto vas?
Vprašanje, na katerega bi osebe z odvisnostno osebnostno motnjo v isti sapi pritrdile. Značilno je popolno zanašanje na druge pri odločitvah, od majhnih kot npr., kateri kruh kupiti v trgovini, do mnogo pomembnejših odločitev. Osebe s to motnjo so nesamostojne, stalno se opirajo na pomoč in nasvete drugih. V odnosih prevzamejo pasivno vlogo ter slepo sledijo odločitvam in željam drugih v strahu, da bi jih kdo zapustil. Če so prepuščene same sebi, doživljajo hude občutke nelagodja in nemoči. Umikajo se od vseh obveznosti in opravil, ki zahtevajo odgovornost zrele, odrasle osebe. Pogosto se javno podcenjujejo, njihovo samospoštovanje je nizko.
Ali se sploh lahko kdaj spremenim?
Kot omenjeno osebnost zaznamuje relativno trajna in edinstvena celota duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti posameznika, kar pa ne pomeni, da se človekovo vedenje, njegove značilnosti in stališča ne morejo prilagoditi, da postanejo bolj socialno sprejemljivi. Seveda je potrebna želja in strokovna pomoč. Obravnava je prilagojena tipu osebnostne motnje, glavni cilj zdravljenja pa je olajšati premik od funkcioniranja osebnostno motenega k funkcioniranju v določenem stilu osebnosti. Veliko vlogo ima vedenjsko-kognitivna terapija, v nekaterih redkih primerih pa lahko uporabimo tudi psihofarmakoterapijo.
