Devil Doll – kulturni fenomen
Danes se pogosto govori o alternativni glasbi iz osemdesetih. Na naših tleh je bilo to predvsem obdobje punka in skupine Laibach, o osemdesetih se pišejo monografije, celo znanstvene razprave. Leta 2018 je denimo izšla knjiga o zgodovini slovenske pop rock glasbe 80ta: desetletje mladih Žige Valetiča, ki kronološko popisuje takratno glasbeno dogajanje pri nas.
Kultna neznanka
Pa vendar vse antologije, ki so bile do sedaj objavljene, popolnoma ignorirajo enega izmed najbolj unikatnih alternativnih glasbenih projektov, ki je v tedanjem obdobju deloval na območju Slovenije, skupino Devil Doll. Čeprav so s pionirsko glasbo in edinstvenim pristopom v tujini že zdavnaj dosegli kultni status, ki ga že leta ohranjajo številni malikovalci, razpršeni po svetu, je slovenski javnosti ta glasbeni projekt za čuda ostal (skoraj) popolnoma neznan vse do danes. K temu je verjetno najizdatneje pripomogla odsotnost vsakršne promocije, ki je posledica edinstvene filozofije vodje projekta, dvajset let znanega zgolj pod psevdonimom Mr. Doctor, ki se je že od vsega začetka trudil ostati karseda v podtalju, pa je na svojo (kot se je izrazil sam) nesrečo kljub temu prodal več kot petintrideset tisoč izvodov vsakega izmed objavljenih albumov projekta.
Skrivnostna vsebina prve plošče
Sto petdeset plošč je bilo razdeljenih med obiskovalce, preostalih tristo petdeset pa je avtor po koncertu obredno zažgal.
Začetki Devil Doll segajo v leto 1987, ko je v studiu Tivoli, najprestižnejšem studiu takratne Jugoslavije, v katerem so poleg številnih jugoslovanskih glasbenikov snemala celo imena, kot sta José Carreras in Andrea Bocelli, začela nastajati plošča Mark Of The Beast. Skladatelj in multiinštrumentalist Mr. Doctor je za snemanje albuma najel znanega producenta Jurija Tonija, ki je v studiu Tivoli v istem obdobju s skupino Laibach snemal znamenito ploščo Opus Dei (z njo so si Laibach v največji meri stlakovali mednarodno pot k uspehu). Najel je tudi kopico profesionalnih studijskih glasbenikov s široko paleto inštrumentov, z njimi posnel prvi album skupine, nato pa vse udeležene najbrž nemalo presenetil, ko ga je dal natisniti na eno samo ploščo, ki jo ima od tedaj v osebni lasti.
Glasba z albuma Mark Of The Beast je tako do danes ostala skrbno varovana skrivnost. Kolikor je znano, plošča ni bila nikdar reproducirana, posnetka pa nimajo niti tisti, ki so pri snemanju sodelovali. Mr. Doctor je nenavadno potezo pospremil z razlago, da ploščo dojema v smislu slikarskega dela (ki je eno samo, npr. Mona Lisa) in ne kot grafični odtis. Znano je še, da je avtor ročno naslikal (sicer prav tako neobjavljeno) naslovnico, nekateri glasbeni motivi pa naj bi se ponavljali na albumih, ki jih je skupina posnela v naslednjih letih.
Nenavadni pristopi
Že leta 1988, istega leta, kot je bila natisnjena plošča Mark Of The Beast, je začel v studiu Tivoli nastajati drugi album skupine, ki ga je Mr. Doctor poimenoval The Girl Who Was… Death. Tudi ta je bil z Jurijem Tonijem posnet v studiu Tivoli, pri snemanju pa so sodelovali številni studijski glasbeniki. Izšel je leto kasneje v petstokrat večji nakladi kot prvenec, a Mr. Doctor tudi tokrat plošči ni dovolil na tržišče po uveljavljeni poti. Namesto tega je bil organiziran koncert, na katerem je skupina album v celoti odigrala v živo.
Glasba z albuma Mark Of The Beast je do danes ostala skrbno varovana skrivnost.
Na koncertu je bilo sto petdeset izmed petsto natisnjenih plošč razdeljenih med obiskovalce, preostalih tristo petdeset plošč pa je avtor po koncertu obredno zažgal. Vsaka izmed plošč, ki so jih razdelili, je vsebovala unikaten vložek, ki ga je ročno pripisal avtor projekta. Evidentno je tudi, da obstajata najmanj dve glasbeno ne povsem enaki različici albuma. Posnetek je kasneje doživel še nekaj ponatisov na različnih medijih, največkrat pod okriljem organiziranega fan kluba, ki danes najbrž edini skrbi, da je glasbo skupine Devil Doll sploh še mogoče dobiti na trgu.
Film brez podob
The Girl Who Was… Death se konceptualno navezuje na britansko TV-serijo The Prisoner (ki je, mimogrede, v osemdesetih navdihnila tudi istoimensko pesem skupine Iron Maiden). Album bi najpreprosteje opisali kot svojevrstno različico rock opere, na način, ki ga poznamo denimo z albuma The Wall skupine Pink Floyd, le da glasbena celota pri Devil Doll ni razdeljena na posamezne pesmi. Prehajanje med kosi enournega posnetka je zato precej oteženo. Glasbeno so avtorja projekta navdihovali predvsem klasični avtorji, denimo Dmitrij Šoštakovič, pa tudi zgodnji posnetki različnih britanskih rock bendov, npr. Wire. Album je dolg šestinšestdeset minut in šest sekund, tvori pa ga ena sama pesem, sestavljena iz številnih kosov, ki slogovno zajemajo vse od elementov filmske in klasične glasbe do rocka, gotske glasbe in celo punka. Deluje kot “film brez podob”, kar je po avtorjevih besedah pri snemanju glasbe tudi njegovo glavno vodilo: “Glasba, ki je sosledje podob, če jo poslušaš miže.”
Številne posebnosti
Do leta 1996 je skupina z neobjavljenim albumom vred nanizala šest posnetih plošč. Vse so izšle v nizkih nakladah, večinoma pri založbi Hurdy Gurdy Records, ki jo je v Benetkah ustanovil Mr. Doctor. Tematsko so precej različne, vse pa imajo podobno strukturo kot album The Girl Who Was… Death. Leta 1990 je sledil album Eliogabalus, skoraj pa bi izšel še en z naslovom Mr. Doctor Sings Hanns Eisler, na katerem bi, kot že naslov pove, bile interpretacije štirih Eislerjevih del, vendar je bil izid albuma v zadnjem trenutku preklican. Leta 1992 je bil izdan album Sacrilegium, leto kasneje pa še The Sacrilege of Fatal Arms, ki je bil zamišljen kot soundtrack k nememu filmu z istim naslovom. Avtor filma je ravno tako Mr. Doctor, a filmski posnetek javnosti na žalost ni dostopen.
Ta album je pravzaprav prenovljena, podaljšana in na novo zmiksana različica predhodnika Sacrilegium. Izšel je v devetsto izvodih, ki so bili vsi razprodani v dvainsedemdesetih urah. Naslednji album je začel nastajati leta 1993, a je zaradi spleta nesrečnih okoliščin izšel šele tri leta kasneje. Prišlo je namreč do požara, ki je med miksanjem plošče zajel prostore studia Tivoli. Mr. Doctorju in Juriju Toniju, ki sta bila tedaj notri, se je uspelo rešiti, posneti material pa je s studiem vred v celoti pogorel. Album je bil nato posnet še enkrat, za snemanje pa je avtor najel kar celoten Simfonični orkester Slovenske filharmonije. Nastala je plošča Dies Irae, ki je izšla leta 1996, to pa je bila tudi zadnja uradna plošča skupine Devil Doll.
Tisoč pisem
Po albumu Dies Irae so Devil Doll brez vsakršnega glasu poniknili v neznano. Vse dokler niso leta 2004 oboževalci skupine organizirali mednarodne akcije, v sklopu katere so zbrali več kot tisoč pisem fanov z vsega sveta, skozi katera Mr. Doctorja prosijo v glavnem za dovoljenje, da bi na različnih medijih izdali več glasbe Devil Doll, saj so bili takrat cedeji in plošče skupine že izjemna redkost. Pisma so organizatorji akcije natisnil v en sam izvod tisoč dvesto šestinšestdeset strani debele, z usnjenimi platnicami obdane knjige, ki so jo naslovili A Thousand Letters to Mr. Doctor in jo preko založbe Hurdy Gurdy Records poslali skrivnostnemu človeku, ki stoji za glasbenim projektom Devil Doll.
Akcija je obrodila uspeh, Mr. Doctor se je po slabem letu dni odzval in bil nad potezo oboževalcev izredno navdušen. Fan klub je tako uspešno pridobil dovoljenja za ponoven natis albumov, ki so pod njegovim okriljem izhajali v naslednjih letih.
Mr. Doctor
Danes je znano, da za projektom stoji človek po imenu Mario Panciera, po poklicu dr. prava in dr. filozofije, ki živi v Benetkah, je strasten zbiratelj glasbe, filmov in knjig, v njegovi zbirki je med drugim denimo osemintrideset tisoč vinilnih plošč in zgoščenk. Razmišlja, da bi v Ljubljani in Benetkah odprl svoj arhiv, kjer bi zbirko ponudil na ogled javnosti. V začetku devetdesetih je sodeloval pri Retrovizorju, predstavljal filme iz svojega arhiva, predaval, občasno je pisal tudi za revijo Ekran.
Napisal je knjigo o ameriškem skladatelju filmske glasbe Bernardu Herrmannu, plod njegovega tridesetletnega zbiranja plošč in raziskovanja glasbe pa je tisoč dvesto strani debela enciklopedija britanske glasbene scene z (dolgim) naslovom 45 Revolutions (A Definitive Discography OF UK Punk, Mod, Powerpop, New Wave, NWOBHM, And Indie Singles 1976–1979, Volume I), ki je izšla leta 2007. V njej je popisal več kot tri tisoč skrbno (i) zbranih malih plošč oz. singelc iz svojega arhiva, tako rekoč vse, kar je v tej obliki med letoma 1976 in 1979 izšlo v Veliki Britaniji in na Irskem.
Knjiga poleg besedila vsebuje tudi ogromno barvnega slikovnega materiala (avtor je denimo sam reproduciral vse naslovnice plošč) in velja za zbirateljsko Biblijo. Čeprav je bila že pred izidom potencialna prodajna uspešnica in so avtorju pogodbe zanjo ponujali različni veliki založniki, je izšla v le tisoč izvodih (kje drugje kot) pri njegovi beneški založbi Hurdy Gurdy in bila v trenutku razprodana. Avtor v prihodnosti pripravlja tudi eno ali več nadaljevanj, ki bodo na podoben način posvečena različnim glasbenim obdobjem.
