Zaenkrat aplikacije podatke uporabljajo le v oglaševalske namene.
Telefoni naj bi nas ves čas poslušali, a podatke obdelovali le interno. A kaj, ko imajo mobilne aplikacije tudi do teh podatkov dostop. Facebook in ostali ponudniki obtožbe zanikajo, a dokazi ostajajo.
Vsake nekaj mesecev vzklije nova govorica, ali raje dokaz, da aplikacije na našem telefonu preko mikrofona zbirajo podatke o naših pogovorih in jih uporabljajo v svoje dobro, predvsem za oglaševanje. Pri nas kontroverzna tema morda ni tako aktualna kot v angleško govorečih državah, kjer so programska orodja za prepoznavanje glasu mnogo naprednejša, pač pa zato mnogo tamkajšnjih prebivalcev trdi, da so denimo popolnoma naključno razglabljali o pandah, naslednji dan pa videli oglas za majico s pando, čeprav s svojo zgodovino brskanja niso nikoli nakazali zanimanja za pande. Naključje? Popolnoma mogoče, a ko ima skoraj vsak podobno različico istega naključja, je težko verjeti.
Sam Nichols, novinarspletnega portalaVice se je spustil v raziskovanje problematike. Za mnenje je povprašal Dr. Petra Henwaya,varnostnega svetovalca pri Asterixu, podjetju za spletno varnost, ki je vprašanju pritrdil, a opozoril, da vseeno ne gre za tako eksplicitno poslušanje, kot ga je imel novinar v mislih.
Facebook nima eksplicitnega dovoljenja, a jih to ne ustavi
Razloži, da so za to, da bi tvoj telefon posnel pogovor, običajno potrebni sprožilci, med najbolj znanimi sta besedici »hey Siri« ali »okay Google«. Če ju ne izrečeš, se podatki še vedno zbirajo, a so procesirani le znotraj tvoje naprave. Povsem mogoče pa je, da imajo aplikacije, zagotovo pa Facebook, dostop do interno hranjenih podatkov. V njihov dostop privolimo sami ob prenosu aplikacije, zato je na lastnikih aplikacije, kdaj, če in kako bodo podatke uporabili. Henway dodaja še, da se zbrani audio podatki občasno prenesejo na Facebookove strežnike, a po navidezno naključnem vzorcu. Prav tako domnevni krivci odločno zavračajo pravkar opisane aktivnosti, z izjemo tistih, kjer je dovoljenje za snemanje eksplicitno, kot pri Googlu.
V pomanjkanju trdnih dejstev in v želji priti zadevi do dna, se je Sam tako raziskovanja lotil na lastno pest. Domislil se je eksperimenta, v okviru katerega je pet dni, dvakrat dnevno, namenoma uporabljal domnevne Facebookove sprožilce. V bližini telefona je govoril »Razmišljam o vrnitvi na univerzo,« ali pa »Potrebujem nekaj poceni majic za delo«. Nato je pozorno spremljal oglase, ki mu jih je Facebook prikazal. Pripoveduje, da je bila čez noč stran polna oglasov za programe in tečaje na različnih univerzah, prikazovali pa so se mu tudi z akcijskimi cenami oblačil. Henway mu je kasneje razložil, da Facebook in podobni giganti zaradi spornosti in želje po ohranjanju oglaševalskega monopola, uporabnikovih podatkov ne bodo prodali neposredno oglaševalcem. Namesto tega Facebook oglaševalcem ponudi, da določijo ciljno publiko in njihove interese, nato pa na podlagi vnešenih parametrov sam sestavi publiko, ki jim bo oglas prikazan.
Kdo bo potegnil mejo?
Henway po novinarjevih besedah v tem ne vidi pravne kontroverznosti, saj ljudje v aktivnosti koncu koncev le privolijo. Prav tako za večino ljudi, ki govorijo le o trivialnih vsakdanjih rečeh, početja podjetij ne ocenjuje kot moralno spornega, le kot »ne idealnega«. Kljub temu so tu morda na mestu besede Edwarda Snowdena: »Trditi, da ne potrebuješ pravice do zasebnosti, ker ničesar ne skrivaš, je tako kot trditi, da ne potrebuješ pravice do svobodnega izražanja, ker nimaš ničesar reči [Arguing that you don’t care about the right to privacy because you have nothing to hide is no different than saying you don’t care about free speech because you have nothing to say (op. prev.)].«
DOSTOP.si / 
splet (
