Forma viva – 1. del: Od Štuka do železniške

Forma viva je slovenski mednarodni kiparski simpozij, ki je v slovenskem prostoru prisoten vse od konca šestdesetih let. Odvijal se je v več slovenskih mestih, in sicer v Mariboru, Portorožu, Kostanjevici na Krki in na Ravnah na Koroškem. V Mariboru je v letih 1967–1986 simpozij potekal kar šestkrat (v letih 1967, 1970, 1973, 1977, 1983 in 1986). Sodelovalo je kar 19 kiparjev iz petih evropskih držav, Združenih držav Amerike in Japonske. Vseh 19 skulptur pa pomembno sooblikuje mariborski prostor, piše dr. Marjeta Ciglenečki (Acta Historiae Artis Slovenica, 2017).

Na Gosposvetski cesti 46 najprej srečaš …

… 600 x 420 x 160 centimetrov veliko skulpturo, naslovljeno Sožitje. Avtor Tone Lapajne (1933–2011) je sodeloval na prvi mariborski Formi vivi. Njegovo delo krasi Maribor že vse od 27. novembra 1967. Objekt je bil ob nastanku snežno bel, sferičnih oblik z dvema visokima izrastkoma, na sredini je pa oprt na konično nogo. Obrnjen in izbočen je proti cesti, njegova sredica pa je izvotljena in obrobljena s črno pobarvanimi kovinskimi cevmi. Dr. Marjeta Ciglenečki piše, da je na zadnji strani površina zglajena, vendar jo kljub temu oživljajo plitvi grafizmi, ki spominjajo na otroško risbo. Na sprednji strani je vrezov precej manj, dajejo pa vtis naključnih odrgnin.

Tone Lapajne je povedal, da je sledil oblikam lista, prepredenega z močno izstopajočimi žilami in z odprtino v sredini (Marjeta Ciglenečki, 2017). V njegovi zapuščini se je ohranil tudi tipkopis, v katerem je pojasnjeno kiparjevo izhodišče. “Osnovna ideja moje stvaritve sta mir in prijateljstvo – sožitje, kakor sem svojo skulpturo tudi naslovil. /…/ Rebrasta odprtina predstavlja prsni koš in srce – gibalo vsega hotenja dveh subjektov, ki si enako prizadevata doseči skupni cilj človeštva /…/,” kar nam pojasni, da je kipar sledil ideji večne dvojnosti, povezane v celoto. Prvotno je namesto pobarvanih črnih cevi želel odprtino obrobiti s piščalmi, saj bi tako skulptura proizvajala zvok ob vetru. Žal mu je za takšno izvedbo zmanjkalo časa in je skulptura ostala nema. Čeprav je bil pred nekaj leti tudi prenovljen, se kip »izgublja« ob gostem grmovju.

Delo je kipar posvetil žrtvam letalske nesreče, ki se je zgodila v bližini Beograda dober mesec dni pred otvoritvijo, 10. oktobra 1967. V njej so preminili tudi strokovnjaki takratne mariborske Hidromontaže.

Pred SERŠ-em ob Gosposvetski se med gostim zelenjem skriva …

… skulptura srbskega kiparja Momčila Krkovića (1929–2010), ki velja za enega opaznejših srbskih umetnikov. Očitno si je tudi zelo prizadeval za sodelovanje na katerem od slovenskih kiparskih simpozijev, saj se je za sodelovanje prijavil kar petkrat, in sicer v letih 1963, 1964, 1967 in 1970. Njegovo delo je ostalo neimenovano, meri pa 210 x 320 x 140 centimetrov. Ob postavitvi in slovesnem odprtju 5. avgusta leta 1970 je bila skulptura vidna precej bolje kot danes, saj je bila na privzdignjeni poziciji ob robu ploščadi. Sama forma kipa je izjemno abstrahirana, kompozicijo pa tvorijo kubistični elementi, ki so urejeni v strog sestav navpičnic in vodoravnic, kar je privedlo do nekakšnih arhaičnih form in arhitektonske kompaktnosti. Površina skulpture je groba in deluje rustikalno. Celota je kompozicijsko urejena v dva neenaka dela, ki vodita v višino, forme so proti vrhu skulpture vse bolj členjene. Čeprav v okvirjih še vedno ostajajo jasno začrtane vodoravnice in navpičnice, pa nekaj vijugastih robov razbija strogost forme.

Na spletu si lahko povsem brezplačno preneseš kolesarski zemljevid, ki te vodi po poteh gibanja Forma Viva.

Na ploščadi pred EPF-om stoji …

… skulptura ameriškega kiparja Bradforda Gravesa (1939–1998), ki nosi naslov Most do človeka in meri 280 x 475 x 220 centimetrov, postavljena 26. avgusta 1970. Kljub abstraktnosti gmotna celota asociira na vsebinsko sporočilo, ki ga nosi poetični naslov. Kompozicijo sestavljata dva betonska bloka, ki sta zaobjeta v celoto; za Gravesov opus, ki ga zaznamujejo zanimanje za arhaične forme in konstrukcije s kubističnim izhodiščem, pa so takšne kiparske rešitve značilne.

Ob tem je treba poudariti tudi, da je kiparska rešitev v tem primeru izjemno dobra, saj se je kipar prilagodil modernistični arhitekturi fakultete, ki so jo osem let pred postavitvijo kipa zgradili po načrtih mariborskega arhitekta Branka Kocmuta (1921–2006). Kip so mnogi Mariborčani tudi humorno primerjali, imenovali so ga Martin Krpan, saj so v njem očitno prepoznali Krpana s Kobilico. Študente fakultete pa je očitno spominjal na njihove mukotrpne izkušnje na faksu in so ga poimenovali kar »Profesor jaha študenta«. Leta 1992 so ga tudi obnovili in pobarvali belo (Marjeta Ciglenečki, 2017).

Na križišču Prešernove in Razlagove ulice poglej gor …

… saj se skulptura Janeza Boljke (1931–2013) nahaja na pročelju stavbe, imenovane Jemčev vrt, ki je delo arhitekta Boruta Pečenka (1972–1975). Skulptura velja za eno izmed najbolj inovativnih mariborskih modernističnih gradenj v maniri brutalizma. Ob tem velja poudariti tudi, da je skulptura edino delo mariborske Forme vive 1973, ki ni samo iz betona, temveč je kovinska konstrukcija na betonski plošči, pritrjena v višini tretjega, četrtega in petega nadstropja zahodnega pročelja stavbe. Boljkov načrt za strukturo pa je predstavljal tudi mnoge tehnične izzive.

Na sestanku, ki se je odvijal 26. julija leta 1973, so se kipar, Marjan Vidmar in inženirji iz stavbarstva odločili, da bodo najprej na pročelje stavbe namestili betonsko ploščo, ki meri 840 x 460 centimetrov, sestavljeno iz šestih kosov betona. Beton je obarvan v črno barvo, kar daje konstrukciji lep kontrasten videz. Izračunali so tudi, da pritrjena kovinska konstrukcija ne sme tehtati več kot tisoč kilogramov. Kovinska konstrukcija, pritrjena na ploščo, je aluminijasta, sestavljena je iz palic, krogov in diskov, razteza se pa kar v dolžini 170 centimetrov. Delo zelo jasno spominja tudi na obliko molekule, avtor jo je naslovil Atomska doba. Gradnja Jemčevega vrta in dokončanje skulpture sta se zavlekla v leto 1975.

V Mariboru je kar devetnajst skulptur Forme vive

Čeprav na poti od Štuka do železniške lahko srečamo zgolj nekaj skulptur, se jih po celotnem Mariboru nahaja kar devetnajst. Vse pa so izjemno pomemben del urbanističnega načrtovanja mesta. Če rad kolesariš, si lahko vse skulpture ogledaš tudi na kolesu in še bolje spoznaš mesto, v katerem študiraš ali/in živiš.

 Martina FRANGEŽ
Martina FRANGEŽ

Ostale prispevke Forma viva lahko najdeš na naši spleti strani.