[INTERVJU] Helena Pauko, Tolmačka, ki tolmači mačje vedenje

“Ko sem v oskrbo dobila prvo leglo mačjih dudarčkov, sem v svojem življenju našla rdečo nit,” o tem, kako je med vsemi živalmi izbrala prav mačke, pove Helena. V tem leglu se je dobesedno na prvi pogled zaljubila v Olivo, njeno prvo mačko. “Z vsemi tremi dudarčki sem bila pri veterinarju, takrat še niso imeli odprtih oči. In Oliva je takrat prvič odprla oči, imele sva eye contact in vedela sem, da je to to.” Samčka sta našla dom drugje, Oliva pa je ostala pri Heleni. Kmalu se ji pridružila še Yoko, muca, ki ima samo eno oko.

Sicer pa je Helena zaposlena na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer koordinira projekt. Ob redni službi pa ima še mačjo svetovalnico, svetuje in izobražuje na področju vedenja, dobrobiti mačk, je mačja varuška in nudi oskrbo mačk na domu. “To pa delam pod imenom Tolmačka, ker tolmačim mačje vedenje,” pove v smehu.

Kako se študij na Dunaju razlikuje od študija v Mariboru?

Pa da se vrnemo še na študij. Kot študentka je izkusila slovenski in avstrijski sistem. Kako sta se razlikovala? “Glavna razlika je bila količina dela v tujini, kjer nismo imeli časa za obšolske dejavnosti,” pove. Če nisi opravil domače naloge, prebral strokovne literature, prihodnji dan nisi mogel sodelovati na predavanjih.

Spomni se, da se je na UM veliko lažje spopadala z dokumenti in birokracijo. Na Dunaju “si se moral sam znajti. Na UM smo precej lepše vodeni,” pove in nadaljuje: “Tudi pri pisanju magistrske smo se kar namatrali, da smo sploh vedeli, kaj vse moramo narediti, da magistriramo.” Magistrirala je septembra 2022, njena naloga pa je bila šele pred kratkim objavljena v digitalni knjižnici univerze.

V njej je Helena pripravila protokol, s katerim lahko kdorkoli (skrbniki v zavetiščih, lastniki mačk, veterinarji, prostovoljci …) ocenijo dobro počutje mačke v določenem okolju. Razvila ga je na primeru zavetišč ob pomoči slovenske mentorice dr. Manje Zupan Šemrov iz Biotehniške fakutete UL.

Sprva je sicer želela ocenjevati dobro počutje mačk v zavetiščih, vendar je kmalu ugotovila, da protokol oz. nek standardiziran priročnik za tako ocenjevanje ne obstaja. Zato ga je ustvarila sama. Upa in želi si, da ga bo lahko razvijala še naprej in da bo v prihodnosti postal temelj dobrobiti mačk.

Tudi mačke lahko sprehajaš

Njen poklic je v Sloveniji razmeroma neznan. Kako ga sprejemajo ljudje in kako sodelavci iz stroke, potencialni delodajalci? “Ljudje so sprva presenečeni, potem pa se ponavadi vedno razvije fajn debata,” odgovori Helena.

Delodajalci pa … “Ponekod so presenečeni, veterinarji pa tudi zadržani. Velikokrat so premalo odprti za to področje, ker se v procesu šolanja vedenja živali ne dotikajo,” razloži. Nekateri so pripravljeni na sodelovanje, ampak ne vsi: “Na kakšnih intervjujih sem se počutila – sploh če sem šla do ambulant – rahlo zatirano, da oni tega v bistvu ne rabijo.” Včasih je bila tudi preprosto preveč izobražena.

Hkrati pa v Sloveniji na področju etičnosti, vedenja in dobrobiti živali deluje premalo strokovnjakov. Heleni se sicer zdi, da je vedno več znanja o tem, kakšna je mačka po naravi, da menjava peska in hrane nista dovolj, ampak da lahko z mačkami počnemo še marsikaj. “Znanje je, ampak ga je premalo, še vedno so mačke pospravljene v nek predal,” opiše.

So torej obravnavane kot najlažji ljubljenček, ker so bolj samostojne? “Ja, easy-sustainable. Ker če pa imam mačko, pa zanjo ne bom porabil toliko časa. Ampak če veš, kaj mačka vse rabi, je čas za mačko skoraj ekvivalenten času, ki ga nameniš psu. Ki pa ga moraš še sprehajati,” se strinja Helena. “Mačke tudi lahko sprehajaš, by the way,” še doda v smehu.

Pomembno je poznati razlog za vedenje

Vseeno pa se ji zdi, da jih družba še vedno rahlo ponižuje. “Da niso pametne, inteligente, da so arogantne. Da ne rabijo človeka, družbe, so agresivne in maščevalne,” opiše nekaj klasičnih oznak za mačke. “Če pa razumeš, da se za vsakim vedenjem skriva razlog, vzrok, potem vedno veš, zakaj se mačka tako vede.”

Vsaka ima seveda svoj karakter, nekaterim ustreza bližina z dotikom, spet druge bližino kažejo tako, da so zgolj v istem prostoru z lastnikom. Pomembno je, da svojo mačko dobro opazujemo in poznamo.

Mačke niso samo mačke

Na koncu sem jo povprašala še, kaj bi želela, da vsak človek ve o mačkah. “Da mačke niso samo mačke. Da so enakovredne drugim živalskim vrstam, s katerimi sobivamo. Da zahtevajo veliko časa in energije z naše strani, zato da jim ustvarimo res prijetna okolja. Da so enako pametne kot psi, da so v bistvu rade v naši družbi, ampak to kažejo na drugačne načine,” potegne vzporednice s psmi.

V podobnem tonu nadaljuje: “Da splošno poznavanje in razumevanje mačke kot vrste zahteva tudi neko znanje. Da se moraš vseeno nekoliko poglobiti na področje mačje psihologije, enako kot pri psu.” Večina lastnikov psov se namreč pred prihodom novega ljubljenčka seznani z literaturo, pridobi znanje in gre s psom v pasjo šolo. “Pri mački pa je velikokrat osnova že samo to, da ji kupiš drevo in pesek. Z njo pa se mogoče ne ukvarjaš, ker se ti zdi, da spi 16 ur na dan in se s teboj noče igrati. V resnici pa sploh ne veš, kaj ona hoče, ker je ne poslušaš in opazuješ,” svoje misli razloži Helena.

Zato – tudi mačke potrebujejo pozornost, ljubezen in razumevanje. Helena skuša svoje znanje deliti naprej, da čimveč mačkam omogoči življenje, kot si ga zaslužijo. Spremljaš jo lahko na njenem Facebooku ali Instagramu Tolmačka, tam jo lahko tudi kontaktiraš in povprašaš po nasvetu.

Urška JAKOPIN
Žan SENIČAR
Žan SENIČAR