Pravica do enakopravnosti je temeljna pravica, ki pripada vsakemu. Ne gre za privilegij izbranih, temveč za osnovno človekovo pravico – ali pa bi to vsaj morala biti. A kljub napredkom v tehnologiji, novim znanstvenim dosežkom in nenehnemu razvoju še vedno pogosto ne razumemo pomena preprostih pojmov, kot je enakopravnost.
Slovenija je ena redkih držav, ki LGBTQ+ skupnosti zagotavlja enake pravice na skoraj vseh področjih; v številnih državah pa to žal še ni realnost. V nekaterih bližnjih državah, recimo na Švedskem in v Italiji, je konverzijska terapija še vedno dovoljena. Hkrati lahko LGBTQ+ pari otroke posvojijo le v 39 državah po svetu, med katerimi so tudi evropske, kot so Belgija, Francija in Nemčija. A kljub tem pozitivnim primerom ostajajo številne regije, kjer enake pravice niso zagotovljene.
Slovenija si besedo enakopravnost jemlje močno k srcu. Gre za vrednoto, ki nas je skozi zgodovino vztrajno povezovala in nas spremlja tudi danes. Ko govorimo o enakopravnosti, imamo v mislih pravico vsakega posameznika do enake obravnave – ne glede na spol, spolno usmerjenost, starost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Stanje v Sloveniji
Boj za enakopravnost LGBTQ+ skupnosti v Sloveniji poteka že zelo dolgo, prvi boji pa so se pričeli že v času Jugoslavije. Malo manj kot desetletje nazaj (leta 2017) je bil sprejet Zakon o partnerski zvezi, ki je LGBTQ+ parom zagotovil skoraj vse pravice kot jih imajo zakonski pari dveh spolov. Kljub temu pa jim je ta zakon še vedno odrekal pravico do posvojitve otrok. To se je dokončno spremenilo le nekaj let nazaj, leta 2022, ko so pridobili tudi pravico do posvojitve. S tem pa je bil narejen pomemben korak do enakopravnosti vseh državljanov.
Na papirju torej piše, da so istospolne zveze izenačene z raznospolnimi, a kako je to v praksi? Kako to sprejemajo drugi državljani in ali vsi izražajo podporo? Zakaj se toliko ljudi še vedno upira spoznanjem ustavnega sodišča, da smo vsi enakopravni?
Razlogi za tak odpor so različni. Pomembno vlogo ima vzgoja, ki pogosto spodbuja nezaupanje do drugačnosti. Prisotni so tudi globoko zakoreninjeni predsodki o tem, kakšna naj bi bila “prava” družina – običajno razumljena kot zveza moškega, ženske in otrok. Kljub temu ne smemo spregledati tudi človeške narave, kljub temu da smo ljudje sposobni ljubezni, sočutja in sprejemanja, pogosto pokažemo tudi svojo sebičnost.
Od kod v naši državi izvira sovraštvo?
Težko vprašanje, ki vsebuje veliko različnih odgovorov. V prvi vrsti lahko del sovražnosti pripišemo propagandi, ki se širi iz drugih držav in vpliva tudi na naše dojemanje LGBTQ+ skupnosti. Takšne vsebine pogosto ustvarjajo izmišljeno sliko, ki pa vsekakor ni resnična ali realna.
Veliko vlogo v tem igrajo družbena omrežja, ustvarjena z namenom, da lahko vsak izrazi svoje mnenje. Na teh platformah se srečujejo različna prepričanja, kar ni nujno slabo, a hitro lahko pride do ustvarjanja mehurčkov. V mehurčkih posamezniki najdejo podporo in potrditev za svoja že oblikovana stališča – ne glede na to, ali so utemeljena ali ne. Svoja prepričanja pogosto napihnejo tudi zvesti pripadniki religij, ki zakone poroke in družine razumevajo le preko svetih knjig.
V zadnjih mesecih lahko opazimo porast sovraštva do LGBTQ+ skupnosti tudi v Združenih državah Amerike. Pojavljajo se osebni napadi na identiteto posameznikov, predvsem na transspolne osebe. Mnogi, ki so spremenili spol, so se znašli v težavah – recimo pri potovanjih, kjer njihov spol ni ustrezal podatkom na rojstnem listu, kar jim je onemogočilo prehod meje ali dostop do storitev. Poleg tega je bila v določenih zveznih državah sprejeta odločitev, da bo uradno priznan le biološki spol, določen ob rojstvu.
V prihodnjem članku se bom podrobneje osredotočila prav na problematike LGBTQ+ v ZDA.
Iva KNEZ
Unsplash
