Maribor, Andrej Šifrer in ena Gorska roža za dušo
Pod arkadami Univerzitetne knjižnice Maribor je na jesenski večer zazvenelo nekaj akordov kitare in glas, ki ga poznajo generacije. Andrej Šifrer je poslušalce popeljal od Stražišča do Londona, od Gorenjske do Maribora – in spomnil, da so lepe besede tiste, ki ostanejo.
Pod arkadami Univerzitetne knjižnice Maribor je v sredo, 22. oktobra 2025, zadišalo po jeseni, po knjigah in po glasbi. Študentska organizacija Univerze v Mariboru (ŠOUM) je v sodelovanju z Univerzitetno knjižnico pripravila že tradicionalni glasbeno-literarni večer, ki vsako leto ob začetku študijskega leta privabi številne ljubitelje kulture. Tokratni gost je bil Andrej Šifrer – legendarni kantavtor, ki s svojo glasbo in duhovitostjo že skoraj pol stoletja navdihuje slovensko občinstvo.
Srečanje generacij pod arkadami
Obiskovalce je Šifrer takoj osvojil s pristnim, duhovitim nastopom, polnim spominov, iskrenosti in seveda, glasbe. »Govoru bom gorenjsko, pa še malo v drugih naglasih, kot je treba,« je v smehu dejal ob začetku večera in s svojo domačno preprostostjo razorožil občinstvo.
Maribor pa zanj ni le postaja na koncertni poti. Sam je poudaril, da brez Maribora ne bi bilo Šifrerja – prav v Kamnici je imel prijatelje, ki so ga spodbudili na začetku njegove kariere. Spomnil se je koncertov v gasilskem domu, kjer so “vrata kar ven vrgli za Šifrerja”, saj je bilo zanimanje za njegovo glasbo izjemno.
Med spomini, šalami in iskrenimi mislimi
V pogovoru se je dotaknil svojih začetkov, otroštva in družine. Očeta, ki ga je želel zaščititi pred prepoznavnostjo, in mame Pavle, ki je vanj vcepila ljubezen do lepih besed in književnosti. »Mati je lepila misli na štok od vrat. Ena od njih je bila: nehvaležen človek je kot Sahara – popije vso vodo in nič ne da od sebe,« je nostalgično povedal.
Šifrer je občinstvo popeljal tudi v London, kjer je snemal svoj znameniti album Od šanka do šanka, ter spregovoril o svojih številnih glasbenih postajah, prijateljstvih in preizkušnjah. Poudaril je, da zanj glasba ni tekmovanje, temveč stvar okusa in čustev. Njegove zgodbe so se prepletale s skoraj že ponarodelimi melodijami. Pod arkadami so zazvenele Gorska roža, Zaljubil sem se v svojo zobozdravnico, Jarčeva hruška in seveda Uspavanka za Evo, ki velja za Šifrerjevo najbolj predvajano pesem.
Kantavtor z dušo in humorjem
Čeprav se Šifrer rad pošali, da »ni zvezda, ker sploh ne ve, kaj to pomeni«, njegova življenjska pot govori drugače. S čez pol milijona prodanih nosilcev zvoka, več kot pet tisoč nastopi in 180 avtorskimi pesmimi sodi med najvplivnejše slovenske kantavtorje vseh časov.
Na večeru je iskreno spregovoril o svojem ustvarjalnem procesu, o trenutkih izgorelosti in avtorski blokadi, pa tudi o navdihu, ki ga črpa iz vsakdanjih zgodb in ljudi. Pravi, da je pesnjenje zanj način samoočiščevanja, navdušena publika pa njegova večna spodbuda. Prav to je bil njegov navdih za pesem Kdo komu več pomeni, v kateri poje: “Zdaj vem, zakaj bom pisal za ljudi iz takih majhnih štajerskih vasi, ker vračajo mi vero, ki skoz prste mi polzi …”
Gorska roža, ki še vedno cveti
Kitaro, šale in spomine je Andrej Šifrer prinesel v Maribor kot najlepše darilo ob začetku novega študijskega leta. V ritmu pesmi in iskrenih pogovorov je dokazal, da tudi pod arkadami lahko zraste – prava gorska roža. Ko so zadoneli še zadnji akordi Gorske rože, je bilo jasno, da Šifrerjeva zimzelena glasba še vedno povezuje generacije.
Eva ŽUNKOVIČ
Dejan ZVONAR
