Včeraj je v Teatru Magdalena potekala predstava Od prve do zadnje, ki se je posvetila pogosto še vedno stigmatizirani temi menstruacije. Ta naravni biološki proces, ki ga doživljajo ženske po vsem svetu, v številnih družbah nosi negativno konotacijo. Mnogi o njej ne vedo veliko – niti kako poteka niti kaj sploh pomeni. V naši, žal še vedno močno patriarhalni družbi, menstruacija pogosto služi kot še en izgovor za neenakopravno obravnavo žensk.
V svetu, prežetem z neenakostmi, se znova in znova potrjuje, da največ »vedo« prav tisti, ki imajo najmanj znanja. To še posebej velja za teme, povezane z obravnavo žensk in izzivi, s katerimi se vsakodnevno sooča skoraj polovica svetovne populacije. Recimo: skoraj vsakdo na ulici ti bo znal povedati, da ženske med menstruacijo pač niso »čisto enake«, kot so takrat, ko je nimajo. Zanimivo pa je, da se ravno o tistih pojavih, ki so obremenjeni z negativnimi občutki, vsi počutijo dovolj strokovne, da o njih brez težav razlagajo.
Ko se prične
Včerajšnja predstava nas je tako popeljala skozi zgodbo o procesu menstruacije – od njenega začetka do konca. Ko jo dobiš prvič, ti vsi z veseljem povedo, da je to nekaj čisto normalnega in da se, pač, ponavlja vsak mesec. A resnica kljub temu drži: tudi na naraven proces se moraš privaditi. Menstruacija odraščajočemu otroku predstavlja nekaj več kot le dogodek – gre za pričetek drugačnega dojemanja sebe.
Strah pred belim perilom, nenehno pranje oblačil, krvavi madeži na hlačah, krči, migrene, bolečine v telesu, bruhanje, napihnjenost … To je le nekaj pogostih težav, ki se ponavljajo vsak mesec. In pri tem še niti nismo omenili tistega posebnega strahu, ko menstruacija zamuja za nekaj dni – ali pa sploh ne pride. Sčasoma se navadiš, da boš nekaj dni v mesecu preprosto manj zmožna opravljati vsakodnevne naloge in slediti svojim ciljem – ker ti »mati narava« ponudi drugo »rešitev«. »Tako pač je,« bodo rekli, ker je res, tako je.
Ja, menstruacija je in vedno bo nekaj težkega in pogosto utrujajočega – a nekaj edinstveno našega. Mogoče pa nam ravno ta, na nek čuden način, omogoča zavedanje naših sposobnosti.
Toliko teorij, tako malo resnice
V sklopu predstave smo spoznali tudi neprijetno resnico: po svetu hodi na tisoče samooklicanih strokovnjakov – tudi za ženske, njihovo spolnost in telo. In ne, ne govorimo o izobraženih zdravnikih in zdravstvenem osebju, temveč o tistih drugih.
Ko pride do vprašanj ženskega reproduktivnega in splošnega zdravja, se zdi, da največ vedo mogočni možje v kravatah, ki jih pogosto srečujemo v televizijskih oddajah, kjer samozavestno razlagajo svoje teorije (ki so pogosto ravno to, le teorije). Seveda to počnejo zato, da lahko sistemsko neenakost nekako opravičijo – bodisi tako, da menstruacija ženskam preprečuje določene funkcije, bodisi tako, da jih sili, da bolj »pazijo« na svoje duševno zdravje. Saj veste: ženske so pač ženske.
Kdo bo bolje poznal težave menstruacije, če ne moški? Kdo bo bolje vedel, kaj je funkcija ženske v družbi ali kaj so njene pomankljivosti? Na področju ženskih težav in doživljanja vedno največ vedo moški. To pa si predstavljam približno tako, kot da si v kuhinji pripravim sendvič in ga pojem. Potem pa me pokliče stric Jurij, ki začne razlagati o tem, kako moj sendvič res ni bil dober. Sam ga seveda ni videl, kaj šele poskusil. Ampak hej – menda on ve bolje.
Moč v tebi, v mami, v sestri in v cimri iz drugega štuka
Ne glede na to, ali si z menstruacijo šele začela, jo imaš že več let, ali pa si že vstopila v obdobje menopavze – ta proces ni izvor neenakosti. Prav nasprotno: menstruacija kaže, da smo ženske v družbi še kako enakovredne (upam si celo trditi, da včasih tudi močnejše od tistih, ki se tega naravnega pojava bojijo ali ga ne razumejo). V družbi, ki se (vsaj navzven) razvija in odpira, je čas, da odmaknemo to zaveso predsodkov. To spremembo lahko začneš prav ti – si tista, ki si upa misliti drugače in ki ima moč.
Včerajšnjo noč smo zaključili s spominom in hvaležnostjo tistim, ki so za nas žrtvovale svoje telo, čustva in zdravje. Zahvalile smo se za njihovo moč in vztrajnost ter vse nasvete, ki smo jih kdaj dobili. Tako publiko, kakor tudi nastopajoče, je povezala rdeča nit, ki govori zgodbo o ženskosti in vladanju v našem svetu. Tako sem se predstavila tudi sama: »sem Iva, hči Katjuše«. Doživljam veliko, kar so doživljale tudi moja mama, teta ali prijateljica.
Iva KNEZ
Iva KNEZ
