Si psihopat in tega sploh ne veš?
Ko slišimo besedo “psihopat”, pomislimo na zločince iz filmov. Vendar je resničnost veliko bolj zapletena: številni psihopati nikogar ne ogrožajo – lahko so tvoji sodelavci, prijatelji ali celo vzorniki. Kaj pa, če bi bil to ti?
Morda si danes že srečal psihopata – v trgovini, na vlaku ali celo doma. Po raziskavah naj bi imel psihopatske poteze en človek na vsakih sto, a večina nikoli ne dobi diagnoze. Psihopatija je pogostejša, kot si mislimo, le da jo pogosto zamenjujemo s stereotipi: hladnokrvni morilci, brez čustev in v obleki Patricka Batemana iz American Psycho. V resnici pa mnogi psihopati niso nevarni, temveč povsem običajni ljudje, pogosto celo uspešni, samozavestni in šarmantni.
Kaj sploh je psihopatija?
Psihopatija ni zaključena diagnoza, ampak spekter osebnostnih lastnosti. Po t. i. Triarhičnem modelu jo sestavljajo tri komponente: zlobnost (meanness), neobvladanost (disinhibition) in drznost (boldness). Ljudje z visoko stopnjo teh lastnosti so lahko brezčutni, impulzivni in samozavestni, a ne nujno nasilni.
Približno 15 % ljudi ima “skorajšnjo psihopatijo”: izražene lastnosti, a ne v dovoljšnji meri, da bi šlo za motnjo. Ti posamezniki pogosto dobro delujejo v družbi, nekateri so celo voditelji, zdravniki, vojaki ali podjetniki, saj jih čustvena hladnost in odločnost pomagata ohraniti mirne v kriznih razmerah.
Zakaj jih je težko prepoznati?
Psihopati se pogosto odlično znajdejo med ljudmi. So komunikativni, očarljivi in samozavestni, zato jih drugi doživljajo kot karizmatične. Za masko prijaznosti pa se skriva čustvena praznina – ne občutijo močne empatije, krivde ali strahu. V nasprotju z drugimi jih žalost ali stiska drugih redko prizadeneta. To ne pomeni, da so vsi zlobni, temveč da svet doživljajo drugače.
Zaradi sposobnosti manipulacije so lahko nevarni predvsem v odnosih ali na delovnem mestu, kjer izrabljajo druge za osebne koristi. Vendar večina ne povzroča škode namerno, preprosto živijo po svojih pravilih.
Ali se psihopat lahko spremeni?
Zdravljenje psihopatije je zahtevno, saj se je težko “naučiti” občutkov, ki jih človek ne doživlja naravno. A raziskave kažejo, da se nekatere lastnosti sčasoma omilijo. Ljudje, ki se zavedo svojega vedenja in posledic, lahko razvijejo samonadzor ter se naučijo bolj empatičnega delovanja. Psihopatija torej ni nujno usoda, temveč značilnost, ki jo je mogoče razumeti in uravnavati.
Psihopatija ni sinonim za poosebljenje zla. Večina psihopatov nikoli ne postane kriminalcev, nekateri pa svoje lastnosti celo uporabijo v prid družbi. A pomembno je prepoznati, kje se konča zdrav egoizem in začne hladna brezbrižnost.
Če se v kateri od značilnosti prepoznaš, to še ne pomeni, da si psihopat – morda si le človek, ki želi bolje razumeti, kaj oblikuje njegovo osebnost. In prav to spoznanje je prvi korak k resničnemu samorazumevanju.
DOSTOP.si / EŽ
Unsplash
