Količina zavržene hrane se iz leta v leto povečuje. Ne samo, da bi s to hrano lahko nahranili vsa lačna usta na svetu, zanjo namenimo mnogo kmetijskih površin, denarja, kupi razkrajajočih živil pa proizvedejo tudi ogromno CO2.
V otroštvu sva se med kosilom z dedkom pogosto igrala Zlato ptičko. Cilj igre je, da poješ vse kar imaš na krožniku prej, kot to stori dedek in tako osvojiš naziv Zlata ptička. Tudi starši so mi vedno govorili, da od mize ne bom šla prej, kot takrat, ko bo krožnik prazen. Vse to kljub temu, da smo imeli doma kmetijo in da hrane pravzaprav nikoli nismo zavrgli, saj so jo na koncu vedno pojedli prašiči.
Zavržemo tretjino proizvedene hrane
Ko sem čez dobrih 10 let prvič zaživela sama, se mi je ob vsakem pokvarjenem in zavrženem živilu trgalo srce. Kako lahko nekdo tako slabo ravna s hrano? Kmalu sem ugotovila, da ljudje velikokrat pač »pozabimo« na živila in jih ob prvem znaku pokvarjenosti kar zavržemo. To se zgodi s tretjino vse proizvedene hrane, kar letno pomeni okoli 1,3 milijarde ton zavržene hrane.
Zavržena hrana v Evropi bi lahko trikrat napolna Ženevsko jezero, če pa temu dodamo še hrano preostalih kontinetnov, bi brez težav nahranili vsa lačna usta po svetu. Da tako količino zavržene hrane sploh pridelamo, potrebujemo 1,4 milijarde hektarjev zemlje oz. 30 odstotkov vseh pridelovalnih površin v kmetijstvu.
Če se ti zgornje številke še ne zdijo dovolj alarmantne, pa si postavi v vlogo kmeta, ki prideluje krompir. Na svoji njivi pridela 100 kilogramov krompirja, od katerih 30 kilogramov zavrže. S tem je izgubil tako delo, material, gnojila in čas, kot tudi pridelal dodatnih 30 kilogramov odpadkov, ki bodo s svojim ogljičnim odtisom škodili okolju. Ogljični odtis zavržene hrane po celotnem svetu je namreč ocenjen na 3,3 trilijone kilogramov CO2, kar je več ogljikovega dioksida, kot ga proizvede katerakoli država na svetu (z izjemo Kitajske in ZDA).
Tudi Slovenija ni nobena izjema, saj smo v letu 2017 zavrgli kar 131.800 ton hrane ali povprečno 64 kilogramov hrane na prebivalca. Zaskrbljujoče je, da so kar polovico odpadkov prispevala gospodinjstva, ki so na tak način izgubila približno 250 evrov letno.
Kaj lahko storim?
Prav prispevek gospodinjstev k zavrženi hrani je tisti, na katerega lahko vpliva vsak posameznik. Kaj lahko storiš?
- Kot študent poskrbi, da hrano pravočasno poješ in nanjo ne pozabiš.
- Kupuj zmerno in premišljeno, naj te polne in lepo naložene police ne zavedejo v nakup hrane, ki jo boš zavrgel.
- Če nisi preveč lačen, si kosilo na bon razdeli s prijateljem. Poskrbi, da na krožniku ne bo ostal kup hrane, ki bi lahko romal v smeti.
- Poskrbi, da bo hrana pravilno spravljena. Nekaterih vrst sadja in zelenjave ne smeš shranjevati skupaj, saj bodo prej zgnile.
- Ostanke lahko recikliraš. Na spletu obstaja mnogo receptov, ki so sestavljeni iz ostankov prejšnjega dne.
- Predvsem pa spoštuj hrano in z njo ravnaj premišljeno.
Še več nasvetov oz. nesmetov pa bo s tabo delil Gašper Bergant, ki sodeluje v ŠOUM-ovi akciji April – Mesec BREZ Svinjarije.
Urška KUR
