Slabo leto je minilo, odkar so brezkompromisni celjski alternativci svoji seriji zmag na natečajih in bitkah mladih bendov dodali še krono Šourocka. S Spotless Minds, rokerji, ki jim je uspeh cilj le, dokler ostajajo zvesti svoji viziji »pokalice«, kot so poimenovali svoj težko definirani žanr udarne rock glasbe z vseh vetrov, smo se v majhnem kletnem prostoru v njihovem domačem Celju pogovarjali o poti, ki si jo kot mlad bend utirajo do uspeha.
Eno izmed postaj na tej poti je predstavljalo tudi sprejetje izziva Šourock, na katerem so si priborili mesto med petnajsterico najboljših dijaških ali študentskih rock skupin preteklih let, ki jim je zmaga s promocijo, zagotovljenimi nastopi in denarno nagrado pomagala pri izstrelitvi na glasbeni trg. Še več sodelujočim je natečaj ponudil priložnost za doživetje legendarnega Štukovega odra, predstavitev lokalni publiki in tkanje vezi z drugimi glasbeniki. Tudi letošnja, že šestnajsta edicija natečaja odpira vrata za to doživetje rokerskemu podmladku z vseh žanrskih vetrov: izbrane zasedbe bodo na treh večerih poskušale osvojiti ušesa žirantov in publike ter si zagotoviti mesto na finalnem odru, na katerem bo novookronana zasedba lahko začela pisati svojo zgodbo o uspehu, ki za mlade neuveljavljene glasbenike ni vedno lahko dosegljiv.
O priložnostih in preprekah na domači glasbeni sceni so svoje mnenje delili tudi člani Spotless Minds: vokalist Žiga, bobnar Tomaž in Dejan, ki skrbi za baslinijo. Albert, ki ga sicer vidite z električno kitaro v rokah, se je medtem mudil v študijskih klopeh.
Pomanjkanje promocije, nastopov in denarja so glavne prepreke na poti mladih bendov, pravijo Spotless Minds. Zmaga na Šourocku jim je vse to omogočila in tako pomagala ohraniti neodvisno glasbeno držo.
Kot zasedba niste starejši od pet let, pa je za vami že kopica zmag in finalnih nastopov na priznanih tekmovanjih mladih bendov. Kako ste se tako hitro uigrali in našli svoj slog?
Ob združitvi smo imeli srečo, da je bilo razpisanih veliko natečajev. Po vrsti smo se prijavljali na vse in na številnih s svojo glasbo tudi zmagali. Kot mlad bend je težko dobiti nastope, natečaji pa ti omogočijo redne špile vsak mesec, če zmagaš, pa še pogosteje. In prav skozi nastope se uigravamo in izboljšujemo. Nam so prav natečaji dali priložnost prodreti na sceno, zmage pa so nam finančno omogočile snemanje glasbe in spotov.
Kaj je po vašem mnenju tisto, kar vas dela serijske zmagovalce? S čim vedno znova prepričate?
Bistvo je v tem, da si, kar hočeš biti. Da se ne pretvarjaš, da bi ustregel publiki ali ocenjevalcem, temveč igraš, kar hočeš. Mi imamo že od začetka tak odnos. Ne glede na to, ali je nastop v okviru natečaja ali kar tako, mi se vedno prepustimo užitku predstavljanja svoje avtorske glasbe. Tudi treme zato ne čutimo več. Če bi bil en sam, bi bilo drugače. Če smo skupaj, gremo lahko na Wembley, pa se ne bo nihče polulal.
Glede na odrsko kilometrino ste izkusili že marsikatero prizorišče in brez dvoma ima vsako svojevrsten čar. Kako ste doživljali Štukov oder?
Štuk je prostor, v katerem si želi igrati vsak glasbenik. Že samo priložnost, da tam igraš, je vse, kar hočeš. Ker po navadi igramo na manjših prizoriščih, je bilo res noro igrati na akustično uglašenem odru z odličnimi tonskimi mojstri. Štuk ima potencial, mi smo ga izkoristili v polnem.
Dobesedno v polnem. Z odra ste v finalu namreč odnesli tudi glavno nagrado, poleg koncertov in promocije še tisočaka. Kako ste ga porabili?
V studiu RSL smo posneli dva komada s prihajajoče plate. To ni studio, temveč dvorec – pravo doživetje za glasbenika. Brez Šourocka to ne bi bilo mogoče. Tudi če bi sami prišparali ta denar, bi šli snemat drugam in raje posneli več skladb za isto ceno. Tako pa smo si lahko privoščili.
Vaša odskočna deska so bila torej tekmovanja. Kam pa pravzaprav želite skočiti? Je morda na domači sceni kakšen izvajalec, čigar kariero bi si želeli?
Vzornike smo imeli, ko smo bili mlajši. Odkar pa smo našli smisel v tem, kar delamo sami, se raje osredotočamo na lastno ustvarjanje. Na to, da damo v glasbo svoj osebnostni maksimum in jo furamo na polno. Seveda si kot vsi, ki se ukvarjajo z umetnostjo, želimo, da bi lahko z njo plačevali položnice. Za zdaj pa nam je cilj le nadaljevati.
Nadaljevati do kam? Kdaj boste vedeli, da vam je uspelo?
Nam je v bistvu že uspelo. Našli smo drug drugega in svoj način življenja. Smo bratje, noro se je družiti in ustvarjati. Cilj dosežen. To je to. Vse več je že kič.
Kako težko si je alternativni zasedbi utirati pot na domači glasbeni sceni?
Na alternativni sceni se dogaja, le na plano ne pride, za kar lahko najdemo sto in en vzrok. Naš problem je, da se ne znamo dobro promovirati. Imamo sicer družbena omrežja, a se stvari ne znamo pravilno lotiti. Ker se svet ne vrti okoli nas in je vsak posameznik zaposlen s sto in enim opravkom, in če ne pritiskaš z oglaševanjem, si nihče ne bo vzel časa. Ker so ljudje prenasičeni z informacijami, gredo raje tja, kjer je ali masa ljudi ali pa nekaj poznanega, za kar vedo, da jim bo všeč. Problem so tudi cene kart. Če je karta samo tri evre, se bodo ljudje, ki bendov ne poznajo, na vratih obrnili. Mi poskušamo ohranjati prost vstop, da vsaj kdo pride pogledat, morda celo ostane.
Kakšno vlogo pa pri ustvarjanju prepoznavnosti igrajo radijske postaje?
Radijske postaje furajo sceno. Problem nastane, ker morajo zaradi delitve glasbe na slovensko in tujo procentualno zadovoljiti kvoti slovenske, ki mora imeti slovenska besedila. Že tu gre za diskriminacijo. Mi jih nimamo in nas pač ne vrtijo toliko, čeprav smo slovenski bend. Če bi delali v slovenščini, bi bili več predvajani in bolj prepoznavni. Mi pač vztrajamo pri jeziku, ki nam je bližji.
Torej menite, da za vas preprosto ni smiselno ustvarjati v slovenščini?
Vsak jezik potegne za sabo določen način izvajanja glasbe. Pri slovenski glasbi že instrumentalno slišiš, da je slovenska. V naši pa se definitivno sliši angleščina. Od ljudi velikokrat slišimo, da so pokazali naše komade prijateljem in ti niso verjeli, da gre za slovenski bend.
Kaj vas žene, da tako vztrajno ohranjate neodvisno držo?
Nam je čar, da nismo nikoli prišli do špila tako, da bi nam ga nekdo uredil. Vedno se dogovarjamo sami, kar nas še dodatno poveže. Lahko se zanesemo, da smo sami zaslužni za špil in da bomo naslednji dan spet mi štirje vadili.
Ali iz podobnega razloga tudi nimate menedžerja?
Preprosto ne najdemo pravega človeka. Stremimo k sodelovanju z ljudmi, ki jih naša glasba pritegne, se jih dotakne in ji želijo namenjati svoj čas. Seveda je brez menedžerja izjemno težko. Vsakodnevno porabimo vsaj dve uri za vzdrževanje družbenih omrežij. Prišli smo tudi do meje svojega znanja, za kaj več potrebujemo pomoč. V tem letu moramo zagotovo razširiti ekipo, da gremo skupaj na višji nivo.
Čaka vas torej razširitev ekipe, omenili pa ste še novo plato – kdaj jo lahko pričakujemo?
Nova plata bo (smeh). Kdaj, kakšna in kako dolga, pa bomo še videli. Materiala imamo za celo plato in še več, potrebujemo le denar. V letošnjem letu želimo še naprej soustvarjati nov zvok in šele potem bomo in boste videli, na čem stojimo in kam bomo šli kot skupina naprej.
Intervju je objavljen v reviji Spekter, januar 2019.
Klara AVSEC
Vid JERČIČ
Miha HORVAT
