Mit o volji: zakaj je hujšanje za nekatere težje kot za druge?

»Če bi se le bolj potrudil.« »Gre za samodisciplino.« »Manj jej in več se gibaj.« Takšni stavki se ob razpravah o telesni teži pojavljajo znova in znova. Predpostavka, da je debelost predvsem vprašanje volje, je globoko zakoreninjena v javnosti in presenetljivo razširjena tudi v medicini. A sodobna znanost kaže precej bolj zapleteno sliko.

Neenako izhodišče

Raziskave kažejo, da večina ljudi verjame, da bi bilo debelost mogoče v celoti preprečiti z ustreznimi življenjskimi izbirami. A strokovnjaki, ki vsakodnevno delajo z ljudmi s prekomerno telesno težo, opozarjajo, da tak pogled spregleda ključne dejavnike. Mnogi posamezniki so visoko motivirani, dobro informirani in vztrajni, pa kljub temu težko shujšajo ali težo dolgoročno vzdržujejo. Razlog? Izhodišča niso enaka. Na telesno težo močno vplivajo geni, presnova, hormoni, okolje, stres in kakovost spanja. Volja je le en del sestavljanke.

Ko biologija prevzame nadzor

Znanost vse bolj razkriva vlogo genetike pri uravnavanju lakote in sitosti. Nekateri geni vplivajo na to, kako močno čutimo lakoto in kako hitro se po obroku počutimo siti. Drugi določajo, kako učinkovito telo porablja energijo. To pomeni, da lahko dve osebi ob enaki količini hrane in gibanja pridobita povsem različno količino telesne teže.

Pomemben je tudi t. i. »nastavitveni prag« telesne teže. Možgani imajo težo, ki jo dojemajo kot normalno, in jo skušajo braniti. Ko posameznik hujša, se telo pogosto odzove z močnejšim apetitom in upočasnjeno presnovo, kot da bi bilo ogroženo preživetje. Prav to pojasnjuje, zakaj so ponavljajoče se diete tako pogosto neuspešne.

Okolje, ki spodbuja prenajedanje

Biologiji se pridružuje še sodobno okolje. Visoko predelana, energijsko gosta hrana je poceni, dostopna in agresivno oglaševana. Na vsakem koraku smo izpostavljeni vizualnim in čustvenim sprožilcem, ki spodbujajo uživanje hrane, pogosto neodvisno od resnične lakote. Zdravju prijaznejša hrana je praviloma dražja, kar dodatno povečuje neenakosti. V takšnem okolju tudi najbolj disciplinirani posamezniki težko dolgoročno vztrajajo.

Kaj to pomeni za razumevanje volje?

Volja ni nepomembna, vendar ni neskončna in ni stalna. Nanjo vplivajo utrujenost, stres, lakota in čustva. Strokovnjaki opozarjajo, da tog pristop – »vse ali nič« – pogosto vodi v občutek neuspeha in prenajedanje. Veliko učinkovitejši je prožen odnos, ki dopušča odstopanja brez občutka krivde.

Debelost ni moralni neuspeh in hujšanje ni preizkus značaja. Gre za kompleksno, kronično stanje, v katerem se prepletajo biologija, okolje in psihologija. Ko opustimo poenostavljeno razlago o pomanjkanju volje, se odpre prostor za bolj sočutne, realistične in znanstveno utemeljene pristope, ki ljudem resnično pomagajo na dolgi rok.

DOSTOP.si / EŽ
Arhiv DOSTOP.si