BivanjeNoviceUncategorized

Dr. Boris Vezjak: »Sovražni govor je v slovenski zakonodaji slabo ali nič reguliran« – 1. del

Slovenski filozof, izredni profesor na Filozofski fakulteti Maribor, sicer pa razviden kritik slovenske medijske in politične krajine dr. Boris Vezjak, je eden najostrejših kritikov pravne podlage za (ne)pregon sovražnega govora v Sloveniji. Za Zavod PIP je spregovoril o dolgoletnem opozarjanju na pasti in nevarnosti sovražnega govora, ki dobiva na veljavi tudi v političnih vodah, ostaja pa pretežno nekaznovan.

Kje so vzroki, da sovražni govor, ki je v Sloveniji sicer kazniv, na sodiščih skorajda nikdar ne doseže kazenskega pregona?

“Da bi bilo treba povsem drugače napisati in formulirati 297. člen Kazenskega zakonika, ki edini obravnava kazensko odgovornost za širjenje sovražnega govora, sem ponovil že ničkolikokrat. Nazadnje tudi na srečanju Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora pod vodstvom Nike Kovač z Inštituta 8. marec. Kovač je kasneje s skupino strokovnjakov predstavila 57 priporočil za preprečevanje sovražnega govora, med katerimi bi po moje moralo kraljevati priporočilo o spremembi 297. člena Kazenskega zakonika, katerega dikcije začuda nihče zares ne razume – govorim o tožilcih in sodnikih.

Nič čudnega, ker je napisan absurdno. Tja sem bil povabljen, da predstavim svoja stališča in tako sem povedal, da brez spremembe tega člena ne bo efektivnega kazenskega pregona sovražnega govora v Sloveniji in to ponavljam že od leta 2016.”

Kaj je pravzaprav osnovni problem tega člena?

“Sovražni govor v Sloveniji je nekaj, kar bomo našli v neizmernih količinah, saj je v slovenski zakonodaji zelo slabo ali nič reguliran. 297. člen je ne le nedelujoč in neučinkovito zapisan, ampak pravzaprav onemogoča uspešen pregon sovražnega govora, zato bi ga bilo treba nujno spremeniti. Zdi se, da sem skoraj edini v državi, ki to zahteva. Nekdaj je bil takega mnenja tudi nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, medtem pa večina »mainstreamovskih« pravnikov in politikov meni, da je ta člen zapisan ustrezno.

Problem je v pogoju, po katerem mora biti dejanje za kaznivost sovražnega govora storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev. Kazen je zapor do dveh let.

Ko želimo kazensko preganjati sovražni govor in menim, da bi to morali početi v večjem obsegu, potem pogoj ogrožanja javnega redu in miru ni samo moteč, ampak je odvečen.

Bom povedal preprosto.

Če sem jaz na primer mariborski župan in napovem, da bomo v Mariboru vpeljali ločene avtobusne linije za Slovence in Neslovence, potem absolutno nisem izrekel sovražnega govora po 297. členu, ker zaenkrat še nisem ogrožal javnega redu in miru. Dokler kot župan ne bi zares začel vpeljevati ločenih avtobusnih linij za Slovence in Neslovence in prepričevati Neslovence, da morajo vstopati v svoje avtobuse, nisem izpolnil pogoja konkretizacije. Dokler te konkretizacije ni, nihče v Sloveniji tega dejanja ne bo obravnaval kot kaznivega. Konkretizacija pomeni samo to, da konkretno vpeljem avtobusne linije.

To vem, ker sem podrobno analiziral reakcije na številne kazenske ovadbe, ki sem jih sam v svojem življenju kar nekaj podal tudi sam in govorim iz utemeljitev zavrnitev teh ovadb. Klasičen primer je recimo primer teologa in publicista Sebastijana Erlaha iz leta 2015. Zoper njega je bilo takrat podanih kar nekaj ovadb. Na twitterju je napisal da je na vsakega begunca, ki se bo meji približal na 500 metrov, potrebno streljati in da bo Bog že poznal svoje. Takrat je tožilstvo zavrnilo pregon z utemeljitvijo, da ni prišlo do konkretne nevarnosti, da bi omenjeni Erlah res lahko streljal na begunce, ker se ni odpravil na mejo z nabito puško in ker mu ni sledilo določeno število ljudi.

Dokler obstaja ta pogoj za kaznivost sovražnega govora, potem lahko rečem praktično karkoli – besede prenesejo vse – in vse je v redu, dokler ne konkretiziram svojega dejanja. Če jaz rečem »pobijmo vse Jude«, je vse v redu, dokler jih ne skušam pobiti. Mislim, da je takšno stališče katastrofalno in še do danes ni doživelo ustrezne strokovne razprave. In posledično je obsodilnih sodb v Sloveniji zanemarljivo malo, sploh če primerjamo, kako se preganja po drugih državah po Evropi.”

A potem, ko se konkretizirajo dejanja, gre že za zločin po kakem drugem členu Kazenskega zakonika in ne več za sovražni govor.

“Ja, to pa je že moja naslednja poanta. Ta člen je napisan tudi protislovno, saj kaznivo dejanje po tem členu sploh nima »nasebne« substance. Če se odpravim s puško na mejo, da bi streljal na begunce, potem najbrž tisti, ki me bodo videli na meji, ne bodo poklicali na 113, da bi prijavili sovražni govor. Pri tem dejanju bi šlo že za ogrožanje življenja, torej gre že za neko drugo kaznivo dejanje in tovrstno inkriminacijo.

Če posplošimo, je zelo verjetno, da praktično v nobeni realni situaciji ne more biti tako, da bi imeli zgolj primer kaznivega dejanja sovražnega govora, ne da bi ga spremljalo kakšno drugo kaznivo dejanje. To pomeni, da to kaznivo dejanje, kakor je zapisano sedaj, nima svojega inkriminacijskega bistva, ne stoji samo po sebi, ampak vedno spremlja neko drugo kaznivo dejanje in je kot tako sekundarnega značaja. Najbrž bo primarnega značaja v tem primeru, da skušam nekomu fizično škodovati. Če tega ne storim, pa ne bo prišlo do kaznivega dejanja sovražnega govora. Absolutno trdim, da je to absurdno.”

Pa ljudje sploh vedo, kaj točno sovražni govor je? Zdi se, da ima tu vsak neko svojo predstavo.

“Obstaja popolna konceptualna zmeda v razpravi o sovražnem govoru. Nekateri menijo, da je včasih kaznivo dejanje, včasih pa ne. In to je neka tako zelo arbitrarna interpretacija tega člena, da zaradi te zmešnjave prihaja do napačnega razumevanja.

Trdim, da če pride do nekega primera sovražnega govora, potem je po nujnosti kaznivo dejanje. Če ni kaznivo dejanje, potem ni sovražni govor. Kaj v tem primeru? V večini primerov, v 95% prihaja do nečesa, kar sam poimenujem sovraštveni govor oz. govorica iz sovraštva. Slednja pač ni kaznivo dejanje. Torej le v 5% dejansko prihaja do sovražnega govora.

Če nekomu rečem, da izgleda trapasto, potem bo to en primer žalitvenega govora, s katerim na noben način nisem posegal po sovražnem govoru, ampak sem osebo žalil. Takšna je govorica diskreditacij, smešenja, žalitev, podcenjevanja ipd. in tega ni mogoče kazensko preganjati – še dobro, da ne.

Sovražni govor bi bil, če bi nekoga žalil na podlagi njegove osebne pripadnosti neki deprivilegirani skupini.

Recimo, če bi rekel, da ste vi Judinja, kar dokazuje, da se ne znate oblačit, da ste smešni in trapasti. Ker sovražnega govora ne znamo natančno definirati, to dejstvo spretno izkoriščajo njegovi izvajalci. Tipično politiki, ki bi prvi morali poskrbeti za to, da te stvari definiramo, da jih lahko preganjamo. Zakonodajna veja politike bi morala poskrbeti za to, da imamo dobre zakone, da bi lahko preganjali sovražni govor. Jasno je, da če politika jaha na sovražnem govoru in iz tega naslova kuje dobičke, ji potem ni v interesu, da bi spreminjala zakone na bolje.”

Če podate primerjavo z današnjo medijsko krajino in spletom, menite, da je razmah sovražnega govora še večji, kot pred leti?

“Sovražni govor prihaja v valovih glede na družbeno dogajanje. Značilen primer bi bil tisti do beguncev, ki je dosegel svoj vrh med 2015 in 2016, potem pa je precej upadel. Bi rekel, da je bil to eden najhujših primerov sovražnega govora, odkar imamo samostojno državo.

Sovražni govor v Sloveniji je neverjetno na široko zastopan, ker je postal v veliki meri orodje dela politike, ki z njim manipulira. Postal je del uradne govorice in propagandne retorike nekaterih političnih strank, ki s pomočjo sovražnega govora dosegajo svoje cilje. V tem oziru je uporabljen v dveh različno oblikovanih smereh – na eni strani imamo sovraštvo do manjšin v družbi (begunci, pripadniki LBTIQ+ skupnosti, Romi ipd.), po drugi strani pa se sovražni govor usmerja proti političnim nasprotnikom. Tarča sovražnega govora je lahko tudi nekdo, ki ima drugačno politično prepričanje, če sledimo kazenskemu zakoniku.”

dr. Boris Vezjak
Sovražni govor je postal del uradne govorice in propagandne retorike nekaterih političnih strank, ki s pomočjo sovražnega govora dosegajo svoje cilje.

Kakšna je potem sodna praksa pregona sovražnega govora?

“Ne en, ne drugi pogoj za sodni pregon po 297. členu nista smiselno zastavljena. Trdim celo, da ta člen ni zapisan v skladu z načelom lex certa, ki zapoveduje, da mora biti zakon razumljiv vsem. No, tega člena nihče ne razume ali ga mnogi razumejo na različne načine, torej je napisan v nasprotju z načelom. Že to je razlog, da bi ga morali spremeniti. Če vseh 200 tožilcev v Sloveniji narobe razume ta člen, potem je evidentno zapisan nejasno. A pravna stroka in politiki pričakujejo, da bodo tožilci končno razumeli, kaj tu piše. A ne bi bilo mogoče lažje spremeniti ta člen kot pa pričakovati spremembo mentalnih prepričanj vseh 200 tožilcev in še več sodnikov?

Po sodni praksi sodeč vidimo, da pač ne preganjamo sovražnega govora in da kazenske ovadbe padajo kot po tekočem traku. To je zame dokaz, da je ta člen zapisan res zgrešeno. Čudim se tistim, ki še dandanes vztrajajo, da s tem členom nič ni narobe. In čeprav je priporočila za preprečevanje sovražnega govora v okviru Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora pripravil ves cvetober strokovnjakov, je res nenavadno, da tega nihče ni poudaril.”

Kaj pa svoboda govora? Nekateri menijo, da je ta brezmejna in brezpogojna. Verjetno se ne strinjate?

“Preohlapna dikcija definicije sovražnega govora omogoča široko uporabo sovražnega govora vseh tistih, ki si tega želijo.

Svobodo govora za vse najbolj običajno zahtevajo ravno tisti, ki sovražni govor uporabljajo, zato da bi zamaskirali svoje nedostojno ravnanje.”

Kako omejiti sovraštveni govor – tega ste dejali, je največ, a ni kazniv.

“Za njegovo ustavljanje ni dobrega orožja. Naša politika ves čas diskreditira, žali, smeši in za to ni kaznovana. Primerna kazen bi recimo bila, da tistih, ki sovraštveni govor izvajajo, ne vabimo na posvete, oddaje in da so kaznovani na volitvah … Po moje potrebujemo 10-krat več orožja za boj proti sovraštvenemu govoru kot proti sovražnemu govoru. A proti sovraštvenemu govoru se nismo še niti začeli boriti, saj ga očitno niti ne zaznavamo. Proti govorici sovraštva se pravzaprav ne borimo.

Če kaj zmaguje na volitvah, je to govorica sovraštva. V Nemčiji imamo v tem hipu na ulicah na stotisoče ljudi, ker protestirajo proti porastu desne ekstremistične politike, proti porastu vpliva stranke Alternative für Deutschland, proti porastu sovraštva. Imamo celi val promocije oživitve tistih politik, ki jahajo na ideologiji sovraštva, tj. na ideji izključitve drugega. Če bi pogledali slovenske volitve, bi videli, da takrat, ko je kakšna desna politična stranka zmagovala, je zmagovala na podlagi tarč, ki si jih je izbrala in jih je smešila, motivirano napadala. S tem, ko na nek način preveč fokusiramo svoj javni diskurz v sovražni govor, smo premalo fokusirani na nevarnosti, ki prežijo na nas v največjem delu problema, ki je drugje – to je sovraštveni govor.”

Trenutno se baje Nemčija oborožuje zaradi strahu pred vojno, kakršna sedaj divja med Rusijo in Ukrajino. Morda so nemške (skrajno desničarske) desne stranke tudi v tem našle svojo priložnost?

“To je prav tako problem. O bližanju vojne so nedavno opozarjale tudi švedske oblasti, nemški minister za obrambo Boris Pistorius, enako opozarjajo poveljniki Nata. Je pa vprašanje, če je tak diskurz smiseln ali gre zgolj za strašenje. Žal pa po principih samouresničujoče prerokbe vemo, da če sebe prepričujemo, da nekaj bo, potem se to velikokrat zares zgodi. Že s tega vidika mislim, da smo stopili na napačno pot.”

Sovražni govor pa ima v bistvu moč, da napovedi vojne, kakor tudi težnje po njej, le še podpihuje.

“Državljane je seveda treba prepričati, da če smo v vojni, je treba sovražiti svojega ideološkega in vojaškega nasprotnika, zato da bomo lahko ne le upravičili nakup orožja, ampak da bomo motivirali svojo vojsko in narod, da se bo sploh želel boriti proti sovražnikom in preštevati svoja in tuja trupla. Vojni spopadi ne delujejo, če vojske niso dovolj motivirane za vojskovanje.”

Nadaljevanja intervjuja sledi kmalu.

Zavod PIP
Zavod PIP

Sorodni članki

Back to top button