SpekterŽivljenjski slog

Ena ni nobena: svinganje, poliamorija in druga alternativna razmerja

Ko nekdo oznani, da je v razmerju, običajno sklepamo, da je postal polovica para. Kaj pa v primeru petih odstotkov zahodne populacije, ki pa se ne omejuje zgolj na eno osebo?

V sodobni zahodni kulturi je monogamija, razmerje dveh oseb, ki se strinjata, da ohranita spolne odnose in romantična čustva le med seboj, prevladujoča oblika razmerja. Kljub temu da je na zahodu že od začetkov naseljevanja monogamija najbolj ekonomsko, socialno, politično in kulturno sprejemljiva izbira, danes skoraj 5 % prebivalstva živi v eni izmed netradicionalnih ljubezenskih struktur. Približno 20 % naj bi jih vsaj enkrat v življenju poskusilo stopiti zunaj okvirjev monogamije. Sodeč po raziskavi podjetja YouGov pa so za idejo najbolj dovzetni milenijci – skoraj polovica bi jih o predlogu vsaj razmislila.

Kljub pojavom novih praks klasična monogamija ohranja vlogo edine normalizirane partnerske zveze

Čeprav se za alternativne strukture partnerskih razmerij odloči le majhen delež prebivalstva, gre za težko definirano področje, saj enotnih družbenih konvencij kot v primeru monogamije ni. Odnosi med seboj močno variirajo glede na stopnjo spolne odprtosti, iskrenosti ter pravil glede strukture in čustvene povezanosti z različnimi partnerji. Prva ločnica med njimi je etične narave. Na Bližnjem vzhodu in v delih Afrike je denimo sprejemljiva poligamija – oblika zakonske zveze, ki jo sestavljajo en mož in več žena (ali obratno). Ker je pogosto verske narave, privolitev zakoncev v tak zakon pa vprašljiva, je pogosto označena kot etično sporna praksa. Na drugi strani ločnice najdemo etično nemonogamijo, zaznamovano z vednostjo in privolitvijo vseh vpletenih.

Od svinganja do popolne anarhije odnosov

Znotraj etičnih praks je alternativa, ki je najbolj podobna tradicionalnemu monogamnemu odnosu, odprto razmerje. Osnovo predstavlja par, ki se sporazumno odloči razširiti spolne stike zunaj okvirov svojega odnosa. V nasprotju s še vedno razširjenim prepričanjem prva pobuda za odprtje (heteroseksualnega) razmerja ni vedno moška. Amelia Earhart, prva ženska, ki je sama preletela Atlantik, denimo ni rušila spolnih stereotipov samo v letalstvu. Pred privolitvijo v poroko je bodočemu možu dala vedeti, da monogamija zanjo ni sprejemljiva možnost. V odprtih razmerjih je pojem “sprejemljivega” sicer podrejen vnaprej določenim pravilom in pričakovanjem, ki se od para do para razlikujejo. Pogosta dogovora sta prepoved čustvene intimnosti z novimi partnerji in omejitev spolnega raziskovanja na svinganje, pri katerem par spolne užitke išče pri drugem paru.

Najbližje klasični monogamiji sta odprto razmerje in polifidelija

Alternativne oblike razmerij pa v nasprotju s splošnim prepričanjem niso vedno le seksualne narave. V osrčju poliamorije, ki v latinščini dobesedno pomeni »veliko ljubezni«, leži ideja, da je mogoče razviti več romantičnih odnosov hkrati. Poleg osrednjih idej odprtosti in zaupanja ustaljenih pravil znova ni. Nekateri ohranijo primarnega partnerja, s katerim živijo ali se celo poročijo. Vsi sekundarni partnerji pa so hierarhično manj pomembni kot osrednje razmerje. V preteklem stoletju naj bi razmerje eksistencialističnega filozofa Jeana-Paula Sartra ter filozofinje in aktivistke Simone de Beauvoir temeljilo na intelektualnem partnerstvu in seksualnem razmerju. Pod pogojem iskrenosti pa sta razvijala tudi druga razmerja. Spet drugi se odločijo za življenje v veliki družinski skupnosti z več partnerji (in njihovimi partnerji) – za intimen vpogled v vsakdan ene izmed teh skupnosti je poskrbela ameriška resničnostna oddaja Polyamory: Married & Dating. Če so vsi partnerji med seboj spolno in čustveno zvesti, se vzpostavi polifidelnost, ki je zaradi zaprtosti razmerja precej podobna monogamiji. Med posamezniki, vpetimi v enega ali več poliamornih razmerij, se lahko razvijejo tudi poliafektivni odnosi. Ti označujejo intimna razmerja platonične narave, denimo med dvema heteroseksualnima moškima, ki sta v romantičnih odnosih z isto žensko.

Idejno se od koncepta monogamije najbolj oddaljijo ljubezenski anarhisti, ki celo poliamorna razmerja vidijo kot omejujoča. Glasno izražajo kritiko do privzgojenih kulturnih norm in postavljanja pričakovanj. Ker verjamejo, da si vsak odnos zasluži svobodo, da se razvije do svojega največjega potenciala, zavračajo idejo, da je lahko en odnos vreden več od drugega. Medtem ko razmerje svingerjev in poliamoristov pogosto zaznamujejo posebna pravila, hierarhija in strukturne smernice. Anarhisti kakršnakoli pravila zavračajo, saj neizogibno vodijo v hierarhično vrednotenje nekaterih partnerjev nad drugimi.

Je res dovoljeno vse?

Poliamorija še zdaleč ni popoln odgovor. Ker gre bolj za okvir kot trdno osnovo za odnos, lahko partnerji v odnos vstopijo s konfliktnimi idejami o tem, kakšno naj bi bilo razmerje. Z odprtostjo in iskrenostjo kot glavnima temeljema je komuniciranje občutkov, strahov in vprašanj ključnega pomena. Če vpleteni že na začetku ne sporočijo svojih pričakovanj, lahko pride do nerazumevanja dogovora. To posledično povzroči, da se eden izmed partnerjev počuti prevaranega. Ne le v razmerje, vpleteni morajo trud vlagati tudi vase. Poliamorni ljudje niso imuni na ljubosumje, zato morajo biti svoje negativne občutke pripravljeni izzvati in se jih naučiti premagati.

Privilegij mladega urbanega prebivalstva?

Kljub pojavom novih nemonogamnih praks na zahodu monogamija ohranja vlogo edine normalizirane partnerske zveze. Tudi zaradi omejitev, resničnih ali namišljenih, ki spremljajo alternativne oblike razmerij. Med večjimi težavami skupnosti je dejstvo, da družba s pravnega vidika še vedno ne priznava, da se ljubezen ne pojavlja le v dvojicah. In to kljub temu, da si ameriški in evropski aktivisti že leta prizadevajo za legalizacijo večpartnerske poroke.

Ker poliamorija ni pravno zaščiten status, lahko tako ponekod predstavlja legitimen razlog za izgubo službe. Sodišča pa jo lahko uporabijo proti posamezniku v postopku pridobivanja skrbništva otrok. Poleg pravnih se pojavljajo tudi omejitve popolnoma praktične narave. Čeprav posamezniki nenehno dokazujejo nasprotno, pa nekdo, ki opravlja delo za minimalno plačo, nima nujno časa in sredstev, ki bi jih lahko vlagal v razvoj več odnosov. Zato ne čudi, da se skupnost sooča s kritiko, da so poliamorija in druge nemonogamne prakse izvedljive le za lepe, mlade in bogate ljudi, ki razpolagajo s preveč časa.

 

 Klara AVSEC
 Pixabay

Sorodni članki

Back to top button