Fat Butlers: »V procesu ne smeš zapustiti sebe kot osebe, kot glasbenika«

»To je dolga zgodba, zato jo bom sedaj skrajšal,« je začel obnavljati začetke bendovske poti kitarist Tilen Jan, medtem ko smo ob popoldanski Ljubljanici lovili še zadnje žarke februarskega sonca. Moški del skupine (z basistom Klemnom Berglezom in bobnarjem Robijem Buhom) je bil že pred omenjeno formacijo povezan v skupino, zaradi želje po ustvarjanju drugačne glasbe pa so poklicali še manjkajočo vokalistko – Lizo Zavrl, ki je potrdila, da se je sinergija med člani ustvarila takoj. »Poznamo se že dolgo časa, ampak v neki fazi smo šli vsak po svoje … Ko smo se sestavili nazaj, smo bili glasbeno že uigrani, Liza pa se je z lahkoto priklopila.«

Poleti so izdali album s simboličnim pomenom The Dawn, zato ni bilo mogoče zaobiti vprašanja, kakšen pritisk so kot mladi ustvarjalci občutili ob pripravi in izdaji. »Izdaja zmeraj pomeni pritisk,« pojasni Liza, k čemur je Robi dodal, da so ga čutili že pred samo izdajo: »Potem ko smo enkrat uspeli, je ta pritisk spustil. In bil je res dober občutek.«

Kaj pa vam je predstavljalo največji pritisk?

LIZA: Tiste zadnje finese, ki jih moraš narediti, da ti je izdelek res okej.

TILEN: Ko posnameš album, si pravzaprav šele začel z izdajo. Ker moraš nato izbrati še ime in artwork albuma … To je težje kot ustvarjati muziko.

LIZA: Pa sami obrazci …

ROBI: Na koncu pa te seveda še zanima, kako se bo publika odzvala. Ji bo všeč, ji ne bo …

LIZA: Pa tudi, kako to promovirati naprej. Ne smeš se pri tem ustaviti, moraš gledati naprej.

TILEN: Tako je. Z izdajo se nato spet znova začne, a v nekem drugem smislu – marketinškem. Moraš se znati prodajati, v tem takrat še nismo bili tako dobri, a verjamem, da se bomo izboljšali.

ROBI: Tako da je bil The Dawn (v prevodu Zora) trikrat. Da smo ga splanirali, ga izdali, potem pa še marketinški del. Je pa začetek ustvarjanja, zato tudi tako ime.

Pa tisto klasično: Od kod črpate navdih pri ustvarjanju?

LIZA: Tisto, kar se dobro sliši in nas zapelje …

TILEN: Veliko je trenutne inspiracije. Bistvo je v tem, da smo leta 2017 delali muziko, ki smo jo izdali 2019. In leta 2019 smo začeli delati glasbo, ki jo bomo izdali 2020 ali 2021. Inspiracija se spreminja, ampak mi še vedno ostajamo ljudje. Mogoče to niso občutki, ki so bili takrat, komad pa je takrat vendar nastal z namenom.

Kdo je odgovoren za tekste?

LIZA: Jaz.

Je bolje/lažje ustvarjati v angleščini ali v maternem jeziku? Zakaj?

LIZA: V obeh mi je preprosto. Moraš pa biti konstantno v tem, čim se preveč usmeriš v en jezik, lahko pozabiš na drugega. Je pa tudi odvisno od tega, kaj želiš povedati. Želeli smo že tudi ustvarjati v hrvaškem ali nemškem jeziku, a to je že drug level …

ROBI: Na koncu pa bomo postali slavni v Zimbabveju.

Kako pa sami ocenjujete, da si kot mladi ustvarjalci utirate pot na slovenski glasbeni sceni?

TILEN: Nekaj časa kar dobro, sedaj malo slabše … Ampak to je itak dolg proces.

KLEMEN: Počasi se daleč pride. Tudi če bi ustvarili neko firmo, ne bi v enem dnevu dobili ne vem kakšnega števila strank …

TILEN: Ob vsem tem pa je najtežje obdržati sebe, to edinstvenost … Da te ne odnese v neke vode, v katerih nisi domač. Seveda so neki kompromisi, kaj hoče publika in kaj hočemo delati mi; ampak v tem procesu ne smeš zapustiti sebe kot osebe, kot glasbenika.

No, ravno s tem vprašanjem želim nadaljevati: katero lastnost mora tak ali drugačen glasbenik najbolj negovati?

TILEN: Sklepanje kompromisov. Pri delu, vajah, koncertih gre za veliko neke organizacije. Veliko stvari moraš dati na stran in dati drugim prednost, kar je težko, saj tega ne moremo delati za full time job … In vsaka ura vaj, ki jo lahko imamo več, nam pride prav.

Kaj vam je prioritetno pri ustvarjanju in prezentaciji vaše glasbe?

LIZA: Da se lahko oseba z njo poistoveti: da lahko človeka zagrabiš, ga popelješ, da je s teboj. Da je čustveno s teboj na istem nivoju. To je najtežja stvari, ki jo je treba narediti, ampak najpomembnejša.

KLEMEN: Da dobi enak občutek, kot ga imaš ti, ki igraš ta komad.

ROBI: Med koncerti pa seveda energičnost.

TILEN: Pa da je dobro odigrano. Mislim, da se preveč slovenskih glasbenikov zateka v studio, v produkcijo, potem pa jih daš na oder, pa dejansko to ne zveni tako, kot bi moralo. Mislim, da to delamo kar uspešno: kar posnamemo, znamo tudi dobro odigrati.

Kaj je tisto, kar dela bend (in njegovo glasbo) – po vašem mnenju – kvaliteten?

LIZA: Vaja, research.

TILEN: Dejansko research. Pa da se zna bend definirati v teh krogih glasbe. Ne moreš biti izredno generičen rock bend, ampak moraš izbrati neko svojo nišo, ki te dela edinstvenega. Hkrati pa je dobro, če si nečemu podoben, ker ljudje niso prizanesljivi. Ne marajo slišati stvari, ki niso ničemur podobne. Zato je dobro od nekod črpati inspiracijo.

LIZA: Konstantno moraš vaditi in odigrati tudi tisto, česar ne znaš … In biti boljši samo zaradi tega, ker si lahko boljši.

Če smo ravno pri kvaliteti: obstajajo kakšni slovenski glasbeniki, s katerimi bi želeli sodelovati?

LIZA: Magnifico, brez vprašanj.

BUH: Elvis Jackson.

KLEMEN: Boštjan Gombač.

TILEN: Mi2, oni so kar face.

Kako se sami – kot mladi ustvarjalci – spopadate s časom hiperprodukcije?

LIZA: Težko. Če imaš polno zaposlitev, od katere živiš, nimaš zares dovolj časa …

TILEN: Meni je to tako, kot bi delal po tekočem traku – na naročila, kaj nekdo potrebuje. Tak princip je dobila tudi muzika … Mislim, da je vsaj za nas v tej fazi bolje, da si vzamemo čas in naredimo čim boljše.

LIZA: Pa da tudi sebi pustiš dovolj časa, da lahko normalno dihaš in nimaš takega pritiska, saj potem, kot smo prej rekli, ne neguješ niti sebe.

Torej bi lahko rekli, da hiperprodukcija na neki način kreativo ubija?

LIZA: Lahko, ja. Če ne razumeš, kaj se dela, če ne razumeš sebe, življenja …

TILEN: To je kar drzen statement. V tem smislu, da nekdo pride ven z nečim novim in začnejo nato vsi to kopirati, potemtakem to ubija kreativo. Da pa nekdo pride ven z nečim svežim dovolj hitro, pa je to dobra stvar. Da se stvari razvijajo naprej – kar je v bistvu ključno.

Skoraj leto dni bo minilo od vaše šourockovske zmage. Vemo, kaj prinaša nagrada. Kaj pa sami ocenjujete, da vam je prineslo prvo mesto?

LIZA: Iskreno? Denar. Finance so res veliko vredne.

ROBI: Ampak tudi izkušnje – s tem, ko igraš.

LIZA: Res je lažje, ko ti nekdo pomaga urejati koncerte …

TILEN: To res ogromno pomeni. Vsi festivali so bili super zorganizirani, za nas je bilo res dobro poskrbljeno, in to v čisto vseh smislih. Zato smo res zadovoljni s tem, kar je Šourock ponudil.

Bi torej tudi drugim mladim glasbenikom priporočili udeležbo na Šourocku 2020?

VSI: Vsem!

LIZA: Samo naj zvadijo kaj dobrega, da bo zanimivo. Če so vsi enaki, potem ni bitke. Ta pa je tista, ki dela vse skupaj zanimivo.

Kako nasploh vrednotite tovrstne glasbene natečaje?

TILEN: Res dobro. So dobra stvar, da se lahko mlad bend pokaže, da lahko pokaže svojo glasbo. Kot izvajalec z dvema nastopoma ali pa posnetkom na YouTubu težko prideš do koncerta. Ti natečaji pa lahko res pomagajo pri tem. Tudi vsi festivali, kot so Gora rocka ali Castle, imajo natečaje. Tam pa so že konkretni odri in je to res dobra izkušnja za mlade bende.

LIZA: Tako smo mi prejeli finance od Šourocka, EP pa od Bitke bandov.

ROBI: Taki natečaji pomagajo zaštartati motor benda. Da se začne nekaj premikati, saj se brez tega zagona lahko hitro ustavi. S tega vidika je res super stvar.

Kaj pa sami kot mlad bend pričakujete od organizatorjev?

LIZA: Da so res zraven, se oglasijo in te pomagajo usmeriti. To je bilo pri Šourocku res dobro: bili smo zelo povezani z organizatorko, in če smo imeli kakšno vprašanje, nam je nanj odgovorila. Kar je res pomembno. In da je tudi njim v interesu narediti tak izdelek, pri katerem lahko rečejo: »To smo pa mi naredili.«

KLEMEN: Veliko pomeni ta informiranost – da res izveš vse potrebno.

Kaj pa od organizatorjev koncertov?

LIZA: Vodo v backstageu. In da uredijo vse po najboljših močeh: mikrofone, ozvočenje in podobno. Pa tudi pomoč pri promociji dogodkov.

TILEN: To gre z roko v roki. Mlad bend težko naredi veliko promocijo za neki dogodek, medtem ko organizatorji za kaj takega res lažje poskrbijo.

In kaj menite o zastonjkarstvu, ki si ga organizatorji pri mladih bendih radi privoščijo?

LIZA: Ni prav, ampak dokler tudi bend ne more pripeljati ljudi …

JAN: Veliko dreka moraš požreti, preden lahko dejansko igraš. Konkretno igraš. Tako boš moral igrati zastonj ali pa za majhen denar.

LIZA: Pa bi vseeno rekla, da če bend dobro igra in vloži toliko časa v to … Kaj pa je tistih deset evrov, ki bi jih tako zapravili za pico, ki je na koncu zaradi živčnosti ne morem pojesti?

Torej je veliko tudi na strani benda – da si zasluži honorar?

LIZA: Ni vse samo po sebi umevno …

JAN: Seveda, ne zasluži si vsak bend honorarja, zanj je treba delati. Tudi mi smo dolžni narediti nekaj, da nam bodo plačali. Niso nam samo dolžni plačati.

Zakaj, menite, tako radi pohvalimo neko glasbo slovenskega ustvarjalca oziroma ustvarjalcev s komentarjem: »To se pa res dobro sliši tako neslovensko.« Kaj to pove o naši oceni domače glasbene scene?

LIZA: To je res zanimivo vprašanje …

TILEN: Amerika je neki standard. Ampak večina ljudi pozablja, da so Švedi vodilni v popularni glasbi. Tako da ne vem, zakaj ne rečemo: »To pa res švedsko zveni.«

ROBI: Podobno tudi pri filmih … Vajeni smo, da so slovenski filmi temačni, brez zgodbe, z neko krizo ali samomorom ob koncu … In če bi gledali neki na videz hollywoodski film, pa bi se izkazalo, da je slovenski, bi isto rekli: »Opa, to pa so res dobro naredili!«

TILEN: Mislim, da bi se lahko vsi strinjali, da imajo Američani dobro glasbo. Pa tudi Angleži oziroma Evropejci nasploh. Saj imajo vsi dobro muziko … Ne vem, zakaj je Amerika postala tak standard. Tam je veliko ljudi, zato je tudi toliko dobre muzike. Vzamejo si čas za produkcijo, snemanje, tekste … Pri nas pa si tega ne moremo vzeti; tisti, ki si pa lahko, pa zaradi tega delajo res dobre komade.

Torej se lahko tudi Slovenija pohvali s kvalitetno glasbo?

TILEN: Seveda.

LIZA: Da, ima zgolj premalo časa.

Kakšni so vaši cilji sedaj? Imate že kakšne načrte za vnaprej?

TILEN: Najprej posneti čim več novega materiala. Poskusili bomo narediti in izdati čim boljše, kar lahko. Hkrati pa bomo poskusili tudi čim več koncertirati …

LIZA: Kakšna plata pa bo prišla nekoliko kasneje, ko bomo imeli vse niti v rokah.

ROBI: Seveda pa tega ne bi mogli brez Šourocka, ki bi se mu na tem mestu resnično radi zahvalili!

 Barbara MASTNAK
Patrik KOCIPER, Vid JERČIČ, arhiv DOSTOP.si
 Nejc VEHOVEC