Forma viva – 2. del: Od univerzitetne na potep do železniške

Kot sem že pisala v prejšnjem članku Od Štuka do železniške, je Forma viva slovenski mednarodni simpozij. Simpozij je v slovenskem prostoru trajal vse do konca šestdesetih let in se odvijal v več slovenskih mestih. V Mariboru je med letoma 1967 in 1986 simpozij potekal kar šestkrat (v letih 1967, 1970, 1973, 1977, 1983 in 1986). Sodelovalo je kar 19 kiparjev iz petih evropskih držav, Združenih držav Amerike in Japonske. Vseh 19 skulptur pa pomembno sooblikuje mariborski prostor, piše dr. Marjeta Ciglenečki (Acta Historiae Artis Slovenica, 2017).

Ko malce preteguješ noge in stopiš do Umetnostne galerije Maribor, na zelenici pred galerijo opaziš …

… neravno pešpotko, ki je dolga kar 39 metrov. Ta “potka” je v bistvu skulptura Forme vive, imenovana Poletno veselje, katere avtor je ameriški umetnik William (Will) Nettleship (1944). Nettleshipova pot razveseljuje mesto že od leta 1986, ko je sodeloval na zadnjem simpoziju. Kipar je v vlogi (prijavi na simpozij) pojasnil, da dela zgolj na prostem in pri tem vedno sodeluje tudi z lokalnim prebivalstvom, saj mu je pomembno, da delo deluje socialno, ne le vizualno. Delo z betonom se mu je zdela prednost, saj gre za material, v katerem ljudje uživajo, a ob tem niti ne razmišljajo o umetnosti.

Tri leta prej (1983) je v domačem mestu Kansas City po naročilih mestne oblasti postavil fontano, ki bi otrokom preprečila neprevidne in nevarne skoke na cesto. Sam jo je opisal kot nekakšno gibanje v prostoru, analogno glasbo, kot ples. Njegova dela so predvsem oblikovane talne površine, nikoli popolnoma ravne. Tudi v Mariboru se je lotil naloge na svoj značilni način. Ob opazovanju prostora je ugotovil, da so pešci s sekanjem in krajšanjem poti potko steptali. Zato je na tem mestu načrtoval 39 metrov dolgo betonsko pot, kjer je beton kombiniral tudi s kockami iz pohorskega granita. Seveda pot ni ravna, ob njej pa je postavil tudi miniaturen trg s klopjo za počitek.

Že ime skulpture Poletno veselje kaže na njegovo željo oziroma namero, da bi v vsakdanje mestno življenje vnesel izboljšave. Dr. Marjeta Ciglenečki v Acta Historiae Artis Slovenica (2017) zapisuje, da je Nettleship v pogovoru z novinarko Večera leta 1986 rekel: “Dobra skulptura ne pomeni samo vizualne umetnosti, ujeti se mora s človeškim telesom, ljudje jo morajo sprejeti za svojo. /…/ Skulptura je končana šele takrat, ko jo poselijo ljudje.” Ker je želel rezultate tudi preveriti, je še nekaj časa ostal v mestu in opazoval ljudi, ki so prostor pred Umetnostno galerijo Maribor tudi s pridom uporabljali.

Ko se sprehodiš proti parku mimo Ekonomsko – poslovne fakultete, vidiš tudi …

… kiparsko delo kiparke Mojce Smerdu (1951), naslovljeno Cvet. Delo iz leta 1983 je dimenzij 125 x 175 x 175 centimetrov, forma skulpture pa izhaja predvsem iz organskih oblik – v opusu Mojce Smerdu najdemo tudi plastike, ki so neposredne predhodnice tega dela. To so manjši ženski akti, izdelani praviloma v terakoti, deloma tudi v betonu, ki lahko tudi spominjajo na prazgodovinske Venere zajetnih oblin, piše dr. Marjeta Ciglenečki. Bolj abstrahirana dela že izgubljajo figuralno prepoznavnost, tako je tudi v primeru Cveta. Najprej so ga želeli sicer postaviti na ploščadi pred Zavarovalnico Triglav, a so zaradi statičnih težav raje izbrali ploščad pred fakulteto.

Ko prispeš v Mestni park, lahko občuduješ …

… Zakotaljeno kroglo kiparja Slavka Tihca (1928–1993), ki v premeru meri kar 280 centimetrov. Nahaja se v parku v bližini glasbenega paviljona. Tihec je kroglo rahlo sploščil, njeno površino je stopničasto strukturiral. Tovrstno razslojevanje je bilo za Tihčeva dela na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta zelo značilno. Kroglo so končali šele leta 1974, njeno dinamiko pa poudarili s tlakovano potko, ki je oblikovana v spiralo in tako daje vtis, da se je pravkar zakotalila po travi. Zaradi privzdignjenosti od tal je vtis gibanja prepričljiv, struktura površine pa dela skulpturo še bolj dinamično.

Slavko Tihec je za Večer leta 1974 o svojem delu izjavil: “Sredi trave sem zasnoval pot kot sled žoge ali krogle – lahko je iz betonskih prog – vzbuja pa naj predvsem likovno senzacijo. To ponuja smisel celo laiku, ki naj čuti, da gre za nekaj organskega, vendar za likovno resnico. Likovni objekt dobi tako povezavo s prostorom, v katerem živi, ni brez organskega stika z okoljem /…/.” Tihčeva Zakotaljena krogla definitivno park odlično dopolnjuje in tudi zaznamuje.

Iz parka jo mahneš proti Kidričevemu trgu, kjer te “pričaka” …

… 10,5 metra visok cilindrični betonski steber, za katerega je načrt izdelal italijanski umetnik Lino Tinè (1931). Steber, ki ga je poimenoval Arhitektura prihodnosti. Steber ima metrski premer ter izjemno živahno in strukturirano površino, zato daje vtis modernega totema. Kritiki imajo za njegovo delo dve razlagi. Prvi opozarjajo, da je umetnik navdih črpal predvsem v antični arhitekturi, členitev stebra pa v starih načinih pisanja na tablice s hieroglifi in klinopisom, medtem ko drugi vklesane in ponavljajoče se elemente primerjajo z mehanizmi strojev.

Sama postavitev kipa je bila tudi tehnično zahtevna, saj je po tem, ko je Tinè izdelal kalup, samo odlivanje betona moralo biti izjemno natančno. Kipar je tudi zavrnil beton bele barve, zato so naročili poseben material iz Avstrije, piše dr. Marjetka Ciglenečki. Kljub temu so v kiparju mariborski izvajalci vzbujali dvom, zato je sekretar Marjan Vidmar poskrbel za analizo materiala, ki je zagotovila, da je beton dovolj trden, pustila pa je nekaj dvomov o rezultatih vlivanja, vendar je bil Vidmar prepričan o kakovosti kontrole mariborskega gradbenega podjetja. Postopki so se zavlekli, a kip krasi Trg Borisa Kidriča od decembra 1967. Steber tako v nasprotju s horizontalo sodobne arhitekture deluje vertikalno, žal pa je danes že precej skrit za drevesi.

 Martina FRANGEŽ
 Martina FRANGEŽ

Ostale prispevke Forma viva lahko najdeš na naši spleti strani.