Forma viva – 4. del: Od Mercator centra na potep do Qlandie

Forma viva je slovenski mednarodni kiparski simpozij, ki se je v več slovenskih mestih odvijal vse do konca šestdesetih let. V Mariboru je med letoma 1967 in 1986 potekal kar šestkrat (v letih 1967, 1970, 1973, 1977, 1983 in 1986). Sodelovalo pa je kar 19 kiparjev iz petih evropskih držav, Združenih držav Amerike in Japonske. Vseh 19 skulptur pa pomembno sooblikuje mariborski prostor, zapisuje umetnostna zgodovinarka dr. Marjeta Ciglenečki (Acta Historiae Artis Slovenica, 2017).

Pri Mercator centru na Taboru med visokimi drevesi tvoj pogled ujame …

300 x 300 x 300 centimetrov veliko “lebdečo” kroglo italijanskega umetnika Luciana Ceschie (1926–1991), ki se slovenskega simpozija Forme vive ni udeležil prvič, saj je v letu 1969 sodeloval tudi v Seči. Simpozij je sicer potekal leta 1973, a je prišlo do kar nekaj tehnoloških in tudi administrativnih težav. Nova organiziranost kulturne dejavnosti v republiki je zahtevala sodelovanje gradbenega podjetja Stavbar in Kulturne skupnosti Maribor, kar je privedlo do poznega izbora avtorjev in tako tudi kasnejše otvoritve kipa – julija 1974.

Še posebej se je zavleklo pri krogli, saj so se pri tej skulpturi v Stavbarju odločili za popolnoma nove tehnološke postopke, piše dr. Marjeta Ciglenečki. Objekt so po načrtih kiparja izrezali iz stiropora in ga plastificirali s poliuretanom ter dobili kalup za odlivanje. Sam postopek naj bi trajal dvajset dni, vendar se je zataknilo zaradi umetnikovega nenapovedanega odhoda iz Maribora, direktor Stavbarja Valentin Breznik pa je želel, da je Ceschia prisoten pri vseh fazah izdelave.

Motiv krogle je bil sicer v šestdesetih in sedemdesetih letih pogost, v opusu kiparja Ceschie pa je imel prav posebno mesto, zapisuje dr. Marjeta Ciglenečki v Acta Historiae Artis Slovenica (2017). V tem primeru se je umetnik ukvarjal z vprašanjem izvotljene forme, praznega in v nebo razprtega jedra (Acta Historiae Artis Slovenica, 2017). Krogla je tako izdolbena v asimetrični valoviti liniji, kar nam omogoča slikovito in vsakič drugačno kompozicijo iz pogleda iz različnih kotov. Ciglenečki piše, da skulptura v nobenem pogledu ne tvori popolne krogle. Stoji na zelo kratkem okroglem podstavku, ki je od daleč skoraj neviden.

Na ploščadi ob ulici Staneta Severja sega kar 12 metrov v nebo …

… Spirala japonskega kiparja Harunorija Fujimota (1948), ki stanovanjsko sosesko Maribor jug (zgrajena 1973) krasi vse od leta 1983. Fujimoto je sicer po izobrazbi arhitekt, v času bivanja v Mariboru pa se je predstavil v galeriji Ars II, kjer so bile razstavljene fotografije z japonskega mednarodnega kiparskega simpozija v Hagiju. Sodeloval je še na eni slovenski Formi vivi, in sicer v Seči v letu 1987 (veliko skupinsko delo). Mariborska spirala je bila tehnično izjemno zahtevna: sestavljena je iz kar 200 lamel, zaradi zahtevnosti je kipar podaljšal bivanje v mestu, preseženi proračun pa je povzročil kar nekaj finančnih zagat, pojasnjuje Ciglenečki.

Spirala sega v nebo kar 12 metrov, v premer pa meri 180 centimetrov. Njeno površino še dodatno izpolnjuje izjemno subtilna stopničasta struktura, ki ji doda optični zagon v višino in globino. Stoji na betonskem podstavku, na katerem granitne kocke tvorijo spiralni vzorec, kar celoten kip še dodatno povzdigne.

Pred Osnovno šolo Gustava Šiliha oko pritegne …

…  Skupina slovenske kiparke Dragice Čadež Lapajne (1940), ki je pri tem delu izhajala iz človeške figure, sodi pa v njeno neokonstruktivistično fazo. Skulptura meri 241 x 344 x 80 centimetrov, mesto pa krasi vse od leta 1986. Delo je treba povezati s skulpturami iz serij Sestavljanke in Skupina, ki jih je kiparka ustvarjala med letoma 1982 in 1984, katerih rdeča nit je prav struktura sestavljenih elementov. Kompozicije serij kot tudi skulpture Forme vive slonijo na strukturi piramide, ki jo sestavljajo posamezni elementi, ločeni s profiliranimi utori, ki lahko spominjajo na shematizirane in geometrizirane antropomorfne oblike, s katerimi je Čadeževa simbolizirala družinsko skupnost, piše dr. Marjeta Ciglenečki. Skupina je postavljena diagonalno glede na okoliške stavbe, stoji pa na posebnih tlakovanih tleh. Ker se nahaja pred šolo, je tudi ena izmed najbolj uporabljenih skulptur Forme vive, saj jo otroci uporabljajo kot plezalo.

Na urejeni zelenici pred RTV-centrom med brezami zlahka opaziš …

… Fontano Luja Vodopivca (1951), ki je sprva želel delati v Seči v kamnu, vendar je bil preusmerjen na simpozij v Maribor. V Ljubljani je pred tem sodeloval tudi na študentski Formi vivi leta 1974. Prvotno je bila skulptura postavljena pred hotelom Slavija. Njena kompozicija je obsegala tri elemente: ležečo žensko in stoječo moško figuro (400 x 900 x 960 centimetrov) ter bazen z vodo, v katerega je bila tudi postavljena. Vodopivčeva skulptura je bila tako edina, ki je imela vodni element. Kar je tudi zavleklo postavitev zaradi vodovodnih naprav in vodnjaka. Fontana je bila postavljena leta 1978. Centru mesta pa je zaradi vodnih curkov in velikih skulptur dajala radoživ ton, komentira Ciglenečki. Skulpturi spominjata na prazgodovinsko kiparstvo, saj izžarevata prvinskost ter sproščen in tudi erotičen ton.

Žal je to delo doletela žalostna usoda, saj so leta 1989 na njenem mestu začeli graditi trgovski center in so vodnjak brez vsakršnega opozorila odstranili. Nekaj časa so njeni deli ležali ob gradbišču, nato so jih premaknili v Gradisovo skladišče. Devet let kasneje so obe figuri ponovno postavili pred RTV-center na robu mesta, vendar žal brez vodnjaka, zaradi česar je delo izgubilo prvotno formo.

 Martina FRANGEŽ
 Martina FRANGEŽ

Ostale članke Forma viva lahko najdeš na naši spleti strani.