Glasba

Izvor glasbenega okusa

"Kaj pa ti poslušaš" ni zaman eno najpogostejših spoznavnih vprašanj. Odgovor namreč ponudi vpogled v kompleksen preplet bioloških, osebnostnih in kulturoloških dejavnikov, ki oblikujejo posameznikove glasbene preference.

Podobno kot imajo možgani vsakega posameznika kritično razvojno obdobje, v katerem najlažje osvojijo nov jezik, je tudi razvoj našega glasbenega okusa časovno pogojen. Razvojno okno se odpre po prvem desetletju našega življenja, ne glede na to, ali smo se prej aktivno glasbeno udejstvovali ali ne. O kritičnem obdobju, ki ga zaznamuje intenzivno odkrivanje novih interesov, lahko pri nekaterih posameznikih govorimo že pri 11, pri drugih pa šele pri 14 letih, trajalo pa naj bi vse do poznih najstniških let. Tudi anketa, ki je marca in aprila študente Univerze v Mariboru povpraševala o njihovem glasbenem okusu, je razkrila, da 33 odstotkov vprašanih verjame, da se je njihov glasbeni okus najbolj opazno oblikoval izoblikoval med 15. in 17. letom, 35 odstotkov pa, da med 18. in 20. letom. Njihova prepričanja so utemeljena – v obdobju odraščanja namreč rastni hormoni potencirajo pomembnost vsake nove izkušnje, tudi na področju glasbe. Hkrati pa je najstništvo obdobje, v katerem si poskušamo odgovoriti na vprašanje, kdo sploh smo. In prav glasba predstavlja eno najbolj preprostih metod za izražanje identitete.

Naše najljubše skladbe so najpogosteje izšle, ko smo bili stari 13 ali 14 let.

Razvojna krivulja posameznikovega glasbenega okusa se nadaljuje v obliki narobe obrnjene črke U, po kateri vrh dojemljivosti za nove zvoke dosežemo okoli 24. leta. Takrat naj bi bil povprečen posameznik najbolj sprejemajoč do svoje okolice. V zahodni družbi so zgodnja dvajseta namreč obdobje, ko smo izpostavljeni najbolj raznolikim zunanjim vplivom – v naše življenje vstopajo ljudje različnih ozadij, bodisi med študijem ali ob začetku kariere.

Zakaj v poznih dvajsetih prenehamo raziskovati?

Glasba, ki jo poslušamo v obdobju mladosti, nam je ljuba tudi kasneje v življenju, kažejo številne raziskave, opravljene na starejših generacijah. Raziskava časnika New York Times je denimo skozi analizo podatkov glasbene platforme Spotify odkrila, da je v povprečju najljubša pesem posameznika iz obdobja, ko je bil ta star 14 (za moške) oziroma 13 let (za ženske), s čimer je potrdila, da generacijski faktor igra odločujočo vlogo pri oblikovanju našega glasbenega okusa.

Razlog, da je naša najljubša glasba pogosto iz mladostniških let, je delno tudi biološke narave. Okoli 25. leta začnejo človeška ušesa postopoma izgubljati občutljivost na visoke tone, hkrati pa postanejo manj dovzetna za zaznavo razlik med posameznimi zvoki. Tako vso glasbo, ki jo izkusimo po tem letu, dojemamo kot manj vibrantno. Upad užitka ob raziskovanju nove glasbe gre povezati tudi z upadom pozitivnih asociacij, ki se ustvarijo ob poslušanju nove glasbe. Če v zgodnjih dvajsetih novo glasbo še vedno odkrivamo skozi prijatelje, romantične interese in družbene dogodke, kar prispeva k pozitivni izkušnji, pa je kasneje bolj verjetno, da bomo to počeli sami. Prav tako pa začne naša osebnost dobivati končno podobo prav sredi naših dvajsetih. In čeprav rastemo skozi vse življenje, pa v tem obdobju postanemo prepričani v svojo identiteto, zato prenehamo iskati nove izzive, tudi glasbene, skozi katere smo jo nekdaj poskušali definirati. Tudi 63 odstotkov anketiranih študentov, v povprečju starih približno 22 let, je menilo, da se njihove glasbene preference ne bodo več občutno spreminjale.

Odgovor na biološko-kulturološko debato našli pri bolivijskem plemenu

Če so mnenja stroke pri vprašanju, kdaj oblikujemo glasbeni okus, enotna, pa nekoliko težje poda enoten odgovor na vprašanje, kaj v tem času nanj vpliva. Med raziskovalci prevladujeta dve miselni struji: prvi del verjame, da je naš okus primarno zakoreninjen v naši biološki sestavi, medtem ko drugi temu nasprotujejo s hipotezo, da ga najbolj zaznamuje naše kulturološko ozadje. Kot je pokazala raziskava glasbenega okusa na bolivijskem plemenu Chimane, izoliranem od vplivov zahodne kulture, je močnejši vpliv našega okolja. Raziskovalci so merili odziv plemenskih domorodcev in drugih Bolivijcev (ki pa so izpostavljeni zahodni kulturi) na konzonantne in disonantne tone. Prve zahodna družba dojema kot stabilne, in ker v nas izzovejo občutje ugodja, jih velika večina zahodnjakov preferira, vključno z Bolivijci pod zahodnim vplivom. Medtem so bili pripadniki izoliranega plemena nevtralni do obeh skupin tonov, saj glasbe, v nasprotju z zahodno družbo, sploh ne ustvarjajo na osnovi harmonij.

glasbeni okus, glasba, okus, glasbenega okusa, okusa

Tudi vprašani študentje so pri samooceni dejavnikov, ki bi lahko potencialno vplivali na današnjo podobo njihovega glasbenega okusa, velik pomen pripisovali okoljskim dejavnikom. Pri vprašanju, pri katerem so z oceno od 1 (najmanjši vpliv) do 5 (največji vpliv) lahko ocenili moč vpliva, ki ga je imel posamezni dejavnik nanje, so velik vpliv pripisali prijateljem (83 odstotkov vprašanih jim je prisodilo vsaj 3. stopnjo moči vpliva, 21 odstotkov pa največjo možno), zatem pa še družini in lastnim izkušnjam.

Izbiramo glasbena okolja, ki reflektirajo in potrjujejo našo osebnost

Če naše širše okolje narekuje, kakšne vrste harmonij bomo dojemali kot prijetne, pa ne pojasni nujno vseh razlik med posamezniki v podobnih družbenih okoljih. Čeprav se je raziskovanje individualnih razlik med glasbenimi preferencami začelo že sredi petdesetih let preteklega stoletja s testi za samoocenitev žanrske naklonjenosti, pa je znova postalo zanimivo šele nekaj desetletij kasneje. In če je v petdesetih veljalo, da naš glasbeni okus oblikujejo nezavedni motivi in nagibi, se je kasnejše raziskovanje nagibalo k hipotezi, da je naš okus manifestacija eksplicitnih psiholoških lastnosti in okolja, ki pogojuje naše izkušnje, potrebe in omejitve. Sodobna interakcionistična raziskovalna perspektiva pa postavlja hipotezo, da ljudje sami iščemo glasbena okolja, ki reflektirajo, hkrati pa tudi poglabljajo naše osebnosti, prepričanja in čustva. Tudi anketirani študentje so pri ocenjevanju dejavnikov vpliva daleč največjo moč prisodili lastni osebnosti, za katero je kar 76 odstotkov vprašanih menilo, da ima največji možen vpliv. Hkrati je 85 odstotkov pritrdilo, da večkrat namenoma iščejo novo glasbo, največkrat preko glasbenih medijev, seznamov predvajanja na glasbenih platformah in v živo, na raznolikih koncertih, festivalih in drugih glasbenih dogodkih.

Pri raziskovanju povezave med posameznikovimi osebnostmi lastnostmi in glasbenim okusom sta raziskovalca z Univerze v Teksasu Peter J. Rentfrow in Samuel D. Gosling denimo odkrila, da so najstniki z bolj uporniško naravo in višjo stopnjo samooklicane inteligence nagnjeni k poslušanju agresivneje zveneče glasbe, saj ta predstavlja zavetje, v katerem so njihova uporniška prepričanja potrjena. Medtem naj bi se mladi, ki jih zaznamuje večja družabnost in vizualna privlačnost, posledično pa tudi višja stopnja splošne priljubljenosti, nagibali k bolj priljubljenim žanrom.

Medtem je raziskovalna ekipa z Univerze v Cambridgeu, v kateri je znova sodeloval tudi Rentfrow, poskusila povezati razvoj glasbenega okusa s posameznikovim načinom mišljenja. Ugotovila je, da empati, ki občutijo močnejšo potrebo po razumevanju drugih, pogosteje izbirajo čustveno, nežno, sproščujočo, tudi žalostno glasbo, najraje z močnim poetičnim sporočilom, denimo R&B, soul, mehkejši rock, jazz in blues. Na drugi strani pa se sistematiki, ki jih zaznamuje analitični pristop in iskanje vzorcev, raje odločijo za kompleksno, intenzivno glasbo v smeri punk, heavy metal in hard rock žanrov.

Nepopolnost raziskav, ki temeljijo na žanrskih delitvah glasbe

Pri raziskavah, ki temeljijo na žanrskih preferencah, je sicer pogosto izpostavljena metodološka pomanjkljivost – žanri so zastavljeni kot (pre)široki koncepti, znotraj katerih obstaja veliko variacij, zato samo iz njih ne gre sklepati o vseh lastnostnih glasbe. In ker se velik del skladb lahko definira kot preplet več žanrov, je vprašljiva tudi kompetentnost vprašanih pri samooceni žanrov.

Enega redkih vpogledov v preference posameznih značilnosti glasbe zunaj žanrskih kalupov je ponudila raziskava na Univerzi v Cambridgeu, ki je značilnosti glasbe opazovala na tridimenzionalnem modelu treh lestvic: vzburjenja (glede na intenzivnost glasbe), valence (glede na pozitivnost čustev, ki jih glasba vzbuja) in globine (glede na poetičnost in kompleksnost besedila). Pri tem so uspešno povezali le preferenco za manjše vzburjenje z nagnjenostjo k strinjanju in vestnostjo, preferenco za nizko valenco (torej glasbo, ki vzbuja negativna čustva) z elementi nevroticizma, preferenco za visoko pa z odprtostjo.

 

Klara AVSEC
 Unsplash

Klara Avsec

Novinarka

Sorodni članki

Back to top button