PotovanjeSpekter

“Ko si z mano, daj fon na airplane mode” (Emkej)

Izklapljanje elektronskih naprav med letom je gotovo ukrep, ki ne temelji na znanstveni osnovi.

Trenutno v svetu, pa tudi pri nas, vladajo časi ugodnih letalskih vozovnic. Letenje, ki je še pred 20 leti predstavljalo luksuzno dobrino, je danes postalo sredstvo množičnega prevoza, ki potnikom na področju nizkocenovnih letov omogoča zgolj še storitev na ravni podpovprečnega avtobusnega prevoza. Ko čakamo na varnostni pregled, se ukvarjamo s tekočinami, snemamo pasove in kar je še podobnih ukrepov, si lahko redkokdo od nas še predstavlja, da je bilo letenje še v ne tako davni preteklosti precej drugačno.

Teroristični napadi 11. septembra so vsaj z vidika varnostnih ukrepov na letališčih spremenili vse. Zaradi napada na dvojčka Svetovnega trgovinskega centra (WTC) v New Yorku je ameriška vlada zagnala program povečanja varnosti na letalih, za katerega so bile porabljene milijarde ameriških dolarjev. Vsa nova pravila in procesi so dodobra zakomplicirali letenje in ga spremenili v nadležno dejavnost, kot jo poznamo danes. Nemalo kritikov vse skupaj imenuje “varnostni teater”, saj veliko ukrepov temelji na milo rečeno neznanstvenih podlagah. Včasih se namreč sprašujemo, ali določeni ukrepi niso zgolj kazanje tega, da oblasti nekaj počnejo.

Eden od primerov je zagotovo ukrep TSA (Transportation Security Administration) v zvezi s prenosnimi elektronskimi napravami. Računalniki morajo biti po pravilih odstranjeni iz torb in ležeče položeni v plastične posode na tekočem traku, ki potuje skozi rentgensko napravo. To velja tudi za tablice, bralnike Kindle, fotoaparate ali prenosne igralne konzole. Glede tega na TSA navajajo, da ne gre samo za lažje prepoznavanje potencialnih eksplozivnih teles, saj odstranitev večjih naprav omogoča lažje razlikovanje med predmeti v torbah pri pregledu, temveč prepoznavanje nevarnih predmetov nasploh.

Seznam prepovedanih predmetov raste skoraj sorazmerno s številom potnikov

Kako pa se je skozi čas zaostrovala ta “politika” varnostnih pregledov na letališčih in letalih? Do leta 1990 je bilo dovoljeno praktično vse. Prva omejitev je prišla omenjenega leta, ko so letalske družbe v Evropi in Ameriki začele prepovedovati kajenje na letalih. Leta 1993 je TSA poskušala uvesti prepoved vnašanja kratkih nožev, ki pa je bila zavrnjena. Do napadov enajstega septembra 2001 tako ni bilo sprememb glede prepovedanih predmetov, za tem pa se je spremenilo vse. Pojavili so se t. i. črni seznami, ki so množično prepovedovali vse od pilic za nohte, palic za golf in navsezadnje tudi odpiračev za steklenice.

Poskus detonacije bombe v čevlju decembra 2001 je “zacementiral” pravilo sezuvanja pred rentgensko napravo, kasneje je bilo dodano še obvezno slačenje jaken in površnikov s kovinskimi deli. V Združenih državah Amerike (ZDA) so dodali še prepoved butanskih vžigalnikov, ki pa je v Evropi še danes prej izjema kot pravilo. Po poskusu napada na letalo z mešanico eksplozivnih tekočin leta 2006 se je z začetkom v Kanadi pojavila tudi prepoved vnašanja gelov, aerosolov in tekočin v posodah, večjih od 100 ml. Za daleč največji poseg v svobodo letalskih potnikov pa lahko označimo pravilo iz leta 2009, ko se je po svetovnih letališčih zaradi spodletelega poskusa detonacije bombe v spodnjem perilu uveljavila uporaba tako imenovanih telesnih skenerjev, ki jih danes najdemo na skoraj vseh letališčih.

Ena najbolj nenavadnih prepovedi pa je po mnenju mnogih iz leta 2010, ko so se (kakopak spet) ameriške oblasti odločile za prepoved velikih tiskalniških kartuš in tonerjev na letalih. V javnost je šele nekaj let za tem prišla informacija, da je vzrok bil neuspel poskus napadalca Al-Kaide (nekdaj največje svetovne teroristične organizacije), ki je s tovrstno napravo želel poškodovati letalo še na tleh. Marca 2017 je bil v ZDA sprejet tudi seznam t. i. nevarnih držav, iz katerih potniki niso smeli prinašati elektronskih naprav v prtljagi. Šlo je za prestrog ukrep, kar so spoznali že nekaj mesecev pozneje in ga tudi ukinili.

“Dejala mu je, naj sir pač popije”

Vsak od nas, ki uporabljamo letalski promet, se je kdaj že srečal s katero od prej opisanih omejitev, prepovedi in nevšečnosti. Cel kup pa jih ima na zalogi predsednik Popotniškega združenja Slovenije Igor Jurišič. Po telefonu sem ga ujel nekaj minut po njegovem pristanku na dunajskem letališču, kamor je priletel po popotovanju preko Kube, Amerike in Kanade. Med čakanjem na vlak sva se najprej dotaknila njegovega takrat še aktualnega popotovanja.

“Pred letom s Kube v Toronto v Kanadi sem se odločil kupiti rum, ta žal ne bo nikdar ugledal našega podalpskega sonca,” pove že na začetku. V Havani je bil po standardu namreč ta rum zapakiran v posebno vrečko, v kateri je bil tudi originalni račun. Zapletlo se je pri ponovnem varnostnem pregledu v Torontu, kjer zahtevajo, da je račun zapakiran v posebnem žepku te vrečke. Tega kubanske vrečke nimajo, zato vsak dan v smeteh konča več kot 50 steklenic ruma. “Pa saj bi razumel, da želi en potnik na teden (legalno kupljen) rum spraviti čez Kanado. Vendar je takšnih na tisoče. Večina jih tudi leti z enako linijo in letalsko družbo. Sploh nisem za kršenje pravil, vendar bi se lahko v vsem tem času med seboj oblasti dogovorile vsaj to, kako zakonito in brez težav prenašati tovrstne tekoče artikle, ne da se jih zavrže enormna količina vsak dan.”

Opisal je še nekaj primerov iz drugih držav. “Vse azijske države, najbolj striktno pa Kitajska, prepovedujejo vnos vžigalnikov na letalo. V Evropi pa je to dovoljeno. Na isti liniji in letalu lahko torej iz Evrope priletiš z vžigalnikom, nazaj pa to ni več mogoče.” Splošno pravilo, ki pa velja skoraj povsod, pa je, da je sir upoštevan kot tekočina. Pojasni, da je nekoč prisostvoval pogovoru oziroma debati med potnico in letališkim policistom, ko mu je gospa poskušala razložiti, da sira pač ne more spiti in da ne gre za tekočino. “Takšni pogovori so seveda brezplodni, vendar lepo kažejo na veliko rigidnost sistema,” še doda.

Na Kitajsko lahko tudi brez vizuma

Med pogovorom sva se dotaknila mojega (ne tako oddaljenega) potovanja v New York, ki je zaradi ugodnejše cene potekalo preko istanbulskega letališča. Po varnostnem pregledu v Zagrebu sem bil namreč s strani zasebne varnostne službe še temeljito pregledan na prestopnem letu, kljub temu da nisem zapustil stavbe letališča. Jurišič to pojasni tako: “Dve državi na svetu na svoj način postavljata pravila. To so ZDA in Izrael. Njihovo določilo namreč pravi, da v večini primerov preglede izvajajo posebej pooblaščene varnostne službe, za katere ni nujno, da so enake kot letališke varnostne službe. Vsak, ki je kdaj že letel v Ameriko, se je tudi ob vstopu v državo soočil z izpraševanjem, ki ga drugje ne vidimo. Tak je pač sistem in proti njemu se ne da storiti kaj dosti.” Edina država, ki je pri ameriških striktnih pravilih nekoliko privilegirana, pa je Kanada. Pri letu, ki na primer poteka s katerega od njihovih letališč v ZDA, namreč na ameriških tleh ob pristanku ni treba opraviti postopka izpraševanja in pregledovanja, saj se ta opravi že na kanadskih tleh. To lahko v mnogih primerih pohitri postopek prihoda v ZDA in od tovrstnega ukrepa imajo vsi korist.

Če pa smo do sedaj naštevali le negativne ukrepe oziroma takšne, ki ovirajo pretok potnikov, pa se vseeno dotaknimo tudi enega “pametnega”. Tega so se domislili Kitajci, ki so pred nekaj leti uvedli zanimiv ukrep za zmanjšanje pritiska na njihovo politiko vizumov. Namreč če nekdo želi za dalj časa priti na Kitajsko, tako kot v mnogih državah sveta potrebuje vizum. To pa ni primer, če pojasnimo, da smo zgolj v tranzitu in se naša pot nadaljuje v drugo državo. V tem primeru kitajske mejne oblasti dovolijo vstop na Kitajsko za 6 dni brez vizuma.

V večini naštetih primerov smo prepoznali omejitve, ki se ljudem brez slabih namenov zdijo popolnoma nesmiselne. Nekatere celo posegajo v našo zasebnost. Večina, kot je na primer izklop telefonov oziroma njihov preklop v “letalski način”, je posledica nekaterih preteklih slabih izkušenj ali pa preprosto strahu. Dejstvo pa je, da so se pravila v zadnjih letih zgolj kopičila, le redko pa so tudi posodabljali ta, ki so že dolgo v veljavi. Letalstvo je kljub najboljšim varnostnim statistikam med vsemi oblikami prevoza še vedno precej stigmatizirano in podvrženo precej večji regulaciji kot katerakoli druga oblika. Za zdaj nič ne kaže, da bi se to lahko v kratkem spremenilo, vendar upanje umira zadnje, zato ne mečimo puške v koruzo.

 

 Urban BRATINA
Pixabay

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close
Close