Kronika

Obeležili smo Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami

25. november je Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Nasilje nad ženskami je eno najbolj razširjenih in škodljivih kršitev človekovih pravic. Zaradi strahu, sramu, stigme in ponižanja ostaja večinoma neprijavljeno. Statistika kaže, da je 1 od 3 žensk žrtev nasilja s strani partnerja/moža; če preračunamo, je to 800 milijonov prebivalk sveta. Manj kot 40 % žrtev poišče pomoč, le 10 % pa obvesti policijo. Do 38 % umorjenih žensk je bilo žrtev umora s strani intimnega partnerja. Vsako uro moški ubijejo 6 žensk. To je le nekaj dejstev, vezanih na problematiko moškega nasilja.

Definicija nasilja nad ženskami

Združeni narodi so leta 1993 nasilje nad ženskami opredelili kot »vsako dejanje nasilja, ki temelji na spolu in ima za posledico ali je verjetno, da bo imelo za posledico, fizično, spolno ali psihično škodo ali trpljenje žensk. Vključene so tudi grožnje s takšnimi dejanji, odvzem ali samovoljna omejitev prostosti, ne glede na to, ali se to dogaja v zasebnem ali javnem prostoru.« 

Nasilje nad ženskami je odraz zgodovinsko neenakih razmerij moči, kar je privedlo do nadvlade nad ženskami in diskriminacije žensk s strani moških in ovir pri napredku žensk. Tako je nasilje nad ženskami eden od ključnih družbenih mehanizmov, s katerim so ženske prisiljene v podrejeni položaj v primerjavi z moškimi.

Nasilje nad ženskami se dogaja v vseh družbenih slojih. Ni povezano z uživanjem alkohola ali drog, revščino, stopnjo izobrazbe, nacionalnostjo in drugimi osebnimi okoliščinami. Izjema je spol, saj je večina povzročiteljev moškega spola.

Vrste nasilja

  • Fizično nasilje se lahko dokaže, saj so posledice vidne. Pogosto se stopnjuje od klofute, odrivanja vse do pretepa in celo smrti. Najpogostejše oblike so klofuta, lasanje, brcanje, zaklepanje, butanje z glavo ob zid, davljenje …
  • Spolno nasilje je spekter spolnih vedenj, vključno s poskusom, da bi od nekoga dosegel spolni odnos, do spolnega nadlegovanja, golota odraslega pred otrokom, pripombe o telesu, razkazovanje genitalij, otipavanje, posilstvo, prisiljen splav …
  • Psihično nasilje so dejanja, pri katerih oseba zlorabi svojo moč brez uporabe fizične sile, z uporabo besed ali vedenj, ki drugo osebo ponižajo, razvrednotijo, prestrašijo ali ji še kako drugače škodujejo. Primeri psihičnega nasilja so žaljenje, neprestano kritiziranje, grožnje, zasmehovanje, preprečevanje stikov z bližnjimi, širjenje lažnih govoric …
  • Ekonomsko nasilje so vse oblike nadvladovanja, nadzorovanja, izkoriščanja oziroma poniževanja žrtve s pomočjo sredstev za preživetje ali z odrekanjem pravic, povezanih z zaslužkom. Primeri so omejevanje pravice do zaposlitve, preprečevanje, da oseba razpolaga s svojim ali skupnim denarjem, siljenje osebe v finančno odvisnost, prisiljevanje v sklepanje pogodb ali jemanje posojil …

Kriv je nasilnež!

Dolgo se je nasilje nad ženskami poimenovalo kot »ženski problem«. Ob tem so se moški le obrnili in se s tem niso obremenjevali, saj je naloga žensk, da se ukvarjajo s »svojimi« problemi. Zato je pomembno, da nasilje nad ženskami začnemo dojemati kot moški problem.

Obtoževanje žrtve in izpad moškega subjekta je zelo pogost, nezavedni kognitivni proces, ki se dogaja avtomatsko v naših možganih. Poteka nekako takole:

  1. Jan je pretepel Špelo.
  2. Špela je bila pretepena od Jana.
  3. Špela je bila pretepena.
  4. Špela je pretepena ženska.

Ta proces fokus preusmeri iz akterja dejanja in njegove odločitve o izbiri nasilja na žrtev in njeno pasivnost v odzivu na dejanje. Akter postane nepomemben in v ospredju je žrtev in kaj se ji je zgodilo, ne kdo ji je to povzročil.

Problem medijev je, da ne povejo resnice. V ospredje postavijo žrtev in ne napadalca ter njegove odločitve. Posledica tega je, da se žrtev počuti krivo in se boji tudi skupnosti, ki jo obsodi nespodobnega vedenja. Krivda, ki jo žrtev nasilja občuti po »spodleteli samoobrambi« (samoobramba v smislu zaprtega načina oblačenja, nepitja alkohola, izogibanja hoje po temi idr.) je razlog, da ženske nasilja pogosto ne prijavijo.

nasilje nad ženskami
Ko bomo znižali status žaljivega in napadalnega moškega, ki žali ali napada ženske ali druge moške, bomo priča drastičnemu padcu nasilja s strani moških.

Kaj moramo narediti?

  1. Ničelna toleranca do nasilja! Vse oblike in vrste nasilja dosledno ustavljamo, na njih opozarjamo in jih preprečujemo.
  2. Osebna odločitev in učenje nenasilnih oblik komunikacije. Oseba potrebuje bolj konstruktivne veščine za stik z okolico ter priložnost, da kritično pretrese svoja prepričanja in začne spreminjati tista, ki ji dovoljujejo, omogočajo in opravičujejo uporabo nasilja. Vsak se lahko odloči, da bo prenehal z uporabo nasilja.

Moški imajo veliko in pomembno vlogo pri reševanju problema. Moški morajo reči tisto, kar ženske ne smejo, saj so slišani za nekaj, kar ženske ne bi bile. Boja proti nasilju nad ženskami ne smemo gledati kot boj spolov, ampak se moramo proti temu boriti skupaj. Isti sistem, ki spodbuja nasilje moških nad ženskami, spodbuja tudi nasilje moških nad moškimi, dečki, deklicami. Večina moških žrtev je žrtev nasilja s strani moških. Tukaj je skupna točka spolov, saj sta oba spola žrtve nasilja s strani moških.

Zato se moramo naučiti, kaj reči, ko nekdo žali, se šali o ženskah. Namesto, da ga ignoriramo ali pa se mu smejimo, lahko poskusimo s stavki:

  • »Ne cenim takšnega govora.«
  • »Ej, to ni smešno. To je lahko moja sestra, punca …«.

Tišino moramo prekiniti in pri tem nam morajo pomagati moški, ki imajo moč v rokah, voditelji, ki bodo prioritizirali reševanje problema nasilja, ki ga izvajajo moški. Nasilje nad ženskami je v večini primerov napaka moških voditeljev, ki problemu ne pripisujejo pomembnosti. Združiti moramo moči za odpravo nasilja, ki se izvaja s strani moških, tako, da spremenimo stereotipna prepričanja o spolih (moški vodje, ženske vodene), ki temeljijo na neravnovesju moči in vodijo v nasilje.

Zveza ŠKIS
Unsplash

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button