SpekterZdravje

(O)zdraviti homoseksualnost

Svetovna zdravstvena organizacija, ki je leta 1977 navedla homoseksualnost kot bolezen, je to iz Mednarodne klasifikacije bolezni odstranila šele 17. maja 1990.

Homoseksualnost je bila v preteklosti dolga leta označena za psihično motnjo. Strokovnjaki za duševno zdravje so se zatekali k skrajnim ukrepom, kot so psihiatrična institucionalizacija, kastracija in elektrokonvulzivna šokterapija, da bi skušali ozdraviti oziroma preprečiti homoseksualnost, biseksualnost in transspolnost. Šele leta 1973 je Ameriško psihiatrično združenje odstranilo homoseksualnost iz Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM), temu zgledu pa je leta 1975 sledilo Ameriško psihološko združenje. Pa vendar danes še vedno obstajajo “strokovnjaki”, ki z različnimi tehnikami skušajo ozdraviti homoseksualnost.

Doktor Frankenstein

Leta 1899 je nemški psihiater Albert von Schrenck-Notzing na konferenci o hipnozi šokiral občinstvo z drzno trditvijo: geja je spreobrnil v heteroseksualca. Vse skupaj naj bi trajalo 45 seans hipnoze in nekaj potovanj v bordel. Trdil je, da je s hipnozo zmanipuliral moške spolne impulze in jih iz zanimanja za moške preusmeril v trajno željo po ženskah. Čeprav se tega še ni zavedal, je v tistem trenutku sprožil pojav, ki bo pozneje znan kot terapija konverzije oziroma konverzijska ali spreobrnitvena terapija (ang. conversion therapy). Gre za psevdoznanstvene prakse, ki skušajo spremeniti posameznikovo spolno usmerjenost iz homoseksualne ali biseksualne v heteroseksualno s pomočjo psiholoških ali duhovnih intervencij, čeprav ni prav nikakršnih dokazov, da je mogoče spolno usmerjenost sploh spremeniti. Prav zaradi tega zdravstvene ustanove opozarjajo, da so prakse konverzijske terapije neučinkovite in potencialno škodljive, predvsem pri mladoletnih posameznikih.

Molitev kot odgovor na prav vse

Ko se je vidnost LGBT-posameznikov v družbi skozi leta večala, so samooklicani “strokovnjaki” in verske skupine začeli prevzemati prakse iz preteklosti in se oklicali za “bivše geje” oziroma ozdravljene geje. Danes so največji zagovorniki konverzijske terapije fundamentalistične krščanske skupine in druge organizacije, ki za terapijo uporabljajo versko utemeljitev. Glavna organizacija, ki se zavzema za konverzijsko terapijo, je Nacionalno združenje za raziskave in terapijo homoseksualnosti (NARTH), ki je, čeprav navidezno ločeno, partner nekaterih verskih skupin. Njihove metode zdravljenja so različne in vključujejo vse od govorne terapije do eksorcizmov. Novejše tehnike, ki se uporabljajo v Združenih državah Amerike, so omejene na svetovanje, vizualizacijo, usposabljanje za socialne veščine, psihoanalitično terapijo in duhovne posege, kot sta molitev in skupinska podpora.

Približno 698.000 LGBT-oseb v ZDA naj bi do danes prejelo konverzijsko terapijo, med njimi približno 350.000 mladostnikov.

Obstajajo pa tudi poročila o averzivnem zdravljenju, ki temelji na predpostavki, da če bodo posamezniki homoseksualnost dojemali kot gnusno, ne bodo doživljali istospolne sle. V preteklosti so nekaterim gejem dajali uživati tudi različne kemikalije, zaradi katerih so bruhali, ko so bili prisiljeni gledati fotografije svojih ljubimcev, drugi pa so bili deležni terapije z električnimi šoki, pri čemer so jim elektrode pritrdili na genitalije, medtem ko so morali gledati gejevsko pornografijo.

Ne stoji svet na rokah mladih?

Konverzijska terapija je lahko izjemno nevarna in v nekaterih primerih smrtna. Leta 2009 je Ameriško psihološko združenje izdalo poročilo, v katerem je ugotovilo, da posamezniki, ki so bili podvrženi takim praksam, danes trpijo za depresijo, občutki krivde, brezupa in sramu, pri njih se pojavlja tudi večja stopnja družbenega umikanja, samomorilnosti, zlorab prepovedanih substanc, samopoškodovanja, občutkov jeze in izdaje, težav v spolni in čustveni intimnosti … Tveganja so za mlade še večja. Mladoletniki, ki doživljajo družinsko zavrnitev na podlagi lastne spolne usmerjenosti ali spolne identitete, se soočajo z resnimi zdravstvenimi tveganji. Raziskave kažejo, da pri mlajših, ki se identificirajo kot geji, lezbijke ali biseksualci in ki so hkrati podvrženi družinskim zavrnitvam zaradi spolne usmerjenosti ali identitete, 8-krat pogosteje poročajo o poskusu samomora, 6-krat pogosteje poročajo o visoki stopnji depresije ter da takšni posamezniki 3-krat pogosteje podležejo prepovedanim drogam in so 3-krat pogosteje podvrženi HIV-u in drugim spolno prenosljivim boleznim.

“Progresivna” Amerika

Zaradi prepovedi konverzijske terapije v 18 zveznih državah ZDA naj bi bilo zaščitenih 10.000 LGBT-mladostnikov.

Kljub temu konverzijska terapija ostaja legalna v mnogih državah zaradi nesprejetja ustreznih zakonov. Četudi se mnoge pri varovanju pravic posameznikov opirajo na različne konvencije in zakone, med drugim na Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, pa sta edini Evropski državi, ki zakonsko prepovedujeta konverzijsko terapijo, Malta in Švica. V postopku sprejetja takšnega zakona so trenutno tudi Francija, Nemčija, Velika Britanija, Avstrija, Nizozemska in Islandija. Na drugi strani je konverzijska terapija prepovedana v 19 zveznih državah ZDA, ena država terapijo delno prepoveduje, v 30 državah pa je zdravljenje homoseksualnosti še vedno legalno. Prav zaradi tega priznana kalifornijska univerza UCLA poroča, da bo v ZDA zaradi nesprejetja nacionalne prepovedi približno 16.000 LGBT-mladostnikov, starih od 13 do 17 let, podvrženih konverzijski terapiji pri licenciranem zdravstvenem delavcu, 57.000 mladih pa bo obravnavanih s strani verskih ali duhovnih svetovalcev.

 

 Klemen POLANEC
 Pixabay

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close
Close