KulturaSpekter

Postani detektiv lastne preteklosti

Ste se kdaj vprašali, ali je bil morda vaš pradedek pirat? Ali pa ali je vaša praprastric v drugem kolenu sodeloval pri prvi odpravi na Luno? V mnogokateri družini se pojavljajo različna vprašanja, miti, celo legende.

.

Zaradi tega se mnogi sprašujejo, kdo so bili njegovi predniki, kakšen poklic so opravljali in ali so bili morda plemiškega rodu. Na osnovi družinskega drevesa je vse to mogoče izvedeti. Za večino ljudi, ki se lotijo izdelave drevesa, je to razburljivo doživetje, zaradi tega nekateri raziskovalci pravijo, da je raziskovanje družinskih korenin, kot bi odpiral kinder jajček, saj nikoli ne veš, kaj te čaka. Vendar se za nekatere raziskovanje prednikov sliši kot zastrašujoča naloga. Zato želimo pokazati, da se tudi v strahu skriva delček užitka. Za začetek potrebujete le eno ime.

Kaj ni zgodovina ful bedna?

Rodoslovje ali genealogija je pomožna zgodovinska veda, ki proučuje in sledi družinskemu poreklu. Takšno raziskovanje vključuje imena živih in preminulih sorodnikov, njihove zakonske zveze in odnose. Z uporabo pisnih in ustnih virov pridemo do družinskega drevesa. Družinsko drevo lahko imenujemo tudi rodovnik ali rodoslovno oz. genealoško drevo. Gre za drevesno strukturo, v kateri je kronološko urejen zapis posameznih prednikov. Namen družinskega drevesa pa je prikazati sorodstvo oz. povezave med posamezniki, običajno z dodanimi letnicami in kraji rojstva ter smrti, pri čemer različne grafične povezave prikazujejo poroke, izvenzakonske zveze in tudi poreklo. Zapisovanje imen posameznih oseb in njihovih sorodstvenih povezav res ni zahtevno opravilo. Dokaz za to je že v tem, da so to ljudje počeli skozi različna obdobja zgodovine in z namenom ustvarjanja družinskih dreves hodili tudi v posebne šole. Mnogokrat je bila motivacija pogojena z materialnimi sredstvi, saj je bilo dokazovanje sorodstva velikokrat potrebno za uveljavljanje določenih pravic.

Začnimo lepo na začetku …

Kdor se želi lotiti ustvarjanja rodoslovnega drevesa, ne potrebuje za to posebne šole, kot je bilo včasih v navadi. Vse, kar potrebujete, je motivacija in nekaj dobre volje. Prvi korak je, da začnemo pri sebi in poskusimo zapisati vse sorodnike, ki jih poznamo. To bo predstavljalo našo prvo pot v preteklost. Če ste to naredili, vzemite list papirja, narišite skico družinskega drevesa, zapišite na dnu svoje ime in začnite zapisovati imena sorodnikov od spodaj navzgor. Vključite vse sorodnike in njihove osebne podatke, kot sta na primer datum rojstva in datum smrti. Seveda obstajajo boljši načini, kako zapisovati in hraniti družinsko drevo.

Za ta namen je na spletu dostopnih veliko računalniških programov in aplikacij za urejanje rodovnikov. Rodovnikarji priporočajo programe, kot so Brother’s Keeper, Family Tree Builder in MyHeritage. S katerimi lahko hitro in preprosto dodajate tisoče oseb, algoritem pa samodejno primerja vaše družinsko drevo z milijoni drugih in samodejno odkriva nove sorodnike. Popularen je tudi projekt Wiki tree, s pomočjo katerega ljubiteljski rodoslovci objavljajo družinska drevesa, radovedneži pa lahko poiščejo svoje korenine in povezanost z znanimi osebnostmi.

Ko se ti zatakne …

Rodovnik za tri ali štiri generacije prednikov oz. potomcev je sicer mogoče napraviti v razmeroma kratkem času, s čimer boste popisali nekaj deset oseb. A dela s tem še ni konec. Kako tudi? Z vsakim odkritim prednikom ste pred novo nalogo: kdo so njegovi starši? Kdo so bratje in sestre? So imeli družine? Najbolje je, če zato začnete raziskovati družinsko dediščino. Poiščite dokumente, kot so rojstni, poročni in mrliški listi, albumi fotografij, vojaške listine, izrezki iz časopisov, šolska spričevala in podobno. Ko dokončno izčrpate vse omenjene vire, so naslednji korak matične knjige. Te se nahajajo v civilnih in cerkvenih matičnih arhivih, večinoma v obliki originalnih knjig ali njihovih dvojnikov.

Glavne matične knjige so rojstne, smrtne in poročne knjige, v katere so matičarji, predvsem duhovniki, vpisovali tovrstne življenjske dogodke svojih krajanov, ki so jim v določenem obdobju pripadali. Tako je treba za vsako obdobje poznati cerkveno ureditev, da lahko geografsko umestimo kraj iskanja, s čimer si olajšamo iskanje matičnih knjig v pravem arhivu.

Od pokopališč do cerkvenih arhivov

Če vaša družina ne prihaja z območja Štajerske, se je najbolje obrniti na Nadškofijski arhiv Ljubljana. Nadškofijski arhiv hrani matične knjige Ljubljanske nadškofije. Ali na Škofijski arhiv Koper, ki je leta 2015 začel hraniti matične knjige primorskih župnij. Nekaj matičnih knjig hrani tudi Pokrajinski arhiv Maribor. Predvsem dvojnike knjig iz Prekmurja.

Za Štajerce pa je zagotovo najboljši vir podatkov Nadškofijski arhiv Maribor, ki ima za področje severovzhodne Slovenije skeniranih že več kot 4320 matičnih knjig. Pisanje matičnih knjig se je na našem območju začelo na začetku 17. stoletja. To je tudi obdobje, do katerega lahko dobimo rodoslovne podatke iz omenjenih knjig. Od leta 1786 pa vse do začetka 20. stoletja so matične knjige praviloma pisali v nemškem jeziku. Pisali so jih v takrat zelo razširjeni pisavi nemški kurenti, ki ji rečemo tudi gotica. Pisava se od današnje razlikuje le v obliki nekaterih črk, in čeprav se zdi na prvi pogled zelo težko čitljiva, se lahko z malo truda hitro naučimo tekočega branja.

Vpisi so urejeni v rubrike, zato je iskanje podatkov zelo preprosto, tudi zato, ker za pregledovanje ni potrebno poznavanje nemškega jezika. Matične knjige pred letom 1786 pa so pisane v latinščini. Tovrstne knjige so praviloma lažje berljive, saj so oblike črt enake današnjim (latinica). Težave povzročajo nekatere okrajšave in nepravilne latinske besede. Tudi za to obdobje velja, da so imena in priimki zapisani drugače, kot jih poznamo. Imena so polatinjena, včasih ponemčena, zato se moramo pri prepoznavanju priimkov večkrat predati občutku, saj so se ti s časom spreminjali.

Če se vam pri raziskovanju kje zatakne, lahko zraven matičnih knjig posežete tudi po drugih evidencah. Dober vir so pokopališča oz. nagrobniki, urbarji, knjige oklicev, birmanske in pastoralne knjige, kamor so bili vpisani nezakonski otroci in njihovi očetje. Gre za delo, pri katerem je potrebna popolnost. Kaj veste, morda boste kot 76-letni Roy Blackmore iz Velike Britanije, ki je izdelal družinsko drevo, ki sega 1500 let nazaj. Njegova shema družinskega drevesa, za katero verjame, da je največje na svetu, šteje kar 9390 ljudi. Ga lahko presežete?

 

Klemen POLANEC
 Pixabay

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close
Close