Preživetje najbolj lenega
Popuščanje lenobi, "materi vseh pregreh", ni nujno znak pomanjkanja discipline. Zaradi evolucijske vloge, ki jo je brezdelje odigralo pri razvoju človeške vrste, je ta lastnost zapisana v genetsko dediščino vsakega izmed nas.
Izogibanje brezdelju terja mentalni davek
Napor, ki se skriva za odločitvijo za obisk fitnesa ali začetek učenja, ni namišljen. Raziskovalci kanadske Univerze v Britanski Kolumbiji so pod vodstvom Matthieuja Boisgontierja več kot 60 mladih postavili pred zaslone, ki so prikazovali dve skupini sličic. Prva je prikazovala podobe človeških figur med fizičnimi aktivnostmi (npr. tekom), druga pa mirujočih figur (npr. sedenje). Udeleženci so dobili navodila, naj svoj avatar kar se da hitro pomikajo proti aktivnim figuram in ga odmikajo stran od neaktivnih, nato pa še obratno. S spremljanjem možganske aktivnosti udeležencev so ugotovili, da je za premikanje avatarja stran od neaktivnih figur potrebne več energije kot za premikanje proti aktivnim. Mentalni davek, ki ga terja izogibanje brezdelju, temelji na paradoksu telesne aktivnosti – mentalnem konfliktu, pri katerem racionalno znanje, denimo, da je obisk telovadnice pozitiven za naše zdravje, naleti na močan samodejni odziv, ki nam postreže s predogledom vse bolečina in utrujenosti, ki bi jo izkusili ob telovadbi. Zaznan možganski odziv je bil manjši pri posameznikih, ki so bili pogosteje fizično aktivni, kar pomeni, da redna športno aktivnost do neke mere zatre naravno nagnjenost k brezdelju.
Danes potrebe po energetsko varčnih telesih ni, a smo nanje vseeno obsojeni.
Lenoba pa ni zapisana le v naših možganih, temveč v celotnem podzavestnem živčnem sistemu. V raziskavi kanadske Univerze Simona Fraserja je raziskovalna ekipa Jessice Selinger analizirala hojo devetih udeležencev, ki so nosili robotske eksoskelete. Med hojo so s pomočjo skeletov prilagajali upor v področju kolen, kar je otežilo ali olajšalo premikanje nog. Prilagoditve so bile tako majhne, da jih udeleženci niso zavestno opazili. Kljub temu so meritve s skeletov razkrile, da so udeleženci hojo podzavestno prilagajali v realnem času in tako porabili kar se da malo energije.
Preživetje najlenejših
Nezavedni odzivi človeških možganov in telesa pričajo o tem, da naše telo nerado porablja energijo za opravila, ki jih ne ocenjuje kot nujna, in namesto tega na prvo mesto postavlja varčevanje z energijo. Genetska dediščina je zakoreninjena v življenju pračloveka, za katerega je nizka energijska poraba predstavljala dobro strategijo za zagotavljanje preživetja posameznikov in celotne vrste. Lovci in nabiralci so si prizadevali narediti čim manj, saj so s tem zmanjšali verjetnost, da umrejo. Če bi porabili nepotrebno energijo za nenujne aktivnosti, bi bili bolj ranljivi med bojem s tekmeci, lovom na plen in iskanjem hrane. Tudi obsežna raziskava še živečih ali že fosiliziranih školjk in polžev v Atlantskem oceanu je pokazala, da je lenoba koristna strategija tudi za preživetje drugih živalskih vrst. Raziskovalna ekipa z Univerze v Kansasu je analizirala hitrost presnove 299 različnih vrst. Ugotovila je, da je hitrejši metabolizem zanesljiv napovedovalec izumrtja vrste. Primerjali so tudi vrste mehkužcev, ki so že izumrle, in tiste, ki živijo še danes. Živeči so imeli počasnejšo presnovo – njihova telesa so preživela, ker so učinkoviteje varčevala energijo.
Primati so začeli hoditi pokončno, ker je to energetsko bolj varčno.
V številnih primerih lenoba ni le zagotavljala preživetja, temveč je vrste vodila tudi do napredka. Primati nismo začeli hoditi po dveh nogah le zato, da smo lahko roke sprostiti za druga uporabna opravila – pokončna hoja je tudi manj utrujajoča od hoje po vseh štirih. Našega bratranca homo erectusa pa je morda prav lenoba vodila do izumrtja, sodeč po kontroverzni teoriji arheologov Avstralske nacionalne univerze. Ker so paleontološka izkopavanja v Savdski Arabiji pokazala, da so tamkajšnji prebivalci raje uporabljali kamenje v bližini prebivališča, namesto da bi se odpravili na bližnji hrib po bolj kakovosten material, arheologi menijo, da je vrsta propadla zaradi pomanjkanja inovativne in raziskovalne žilice, ki je odlikovala takrat vzpenjajoči se vrsti homo sapiensa in neandertalca.
Ukaniti lastno genetsko dediščino
Ker v sodobnem okolju ni potrebe po energetsko varčnih telesih, a smo nanje vseeno obsojeni, lahko opazujemo razmah sladkorne bolezni, osteoporoze ter bolezenskih stanj srca in ožilja. Ker pa smo se ljudje razvili tako, da smo aktivni le iz potrebe – noben lovec ali nabiralec ni tekel za lastno zabavo – je tudi predstavljanje telesne vadbe kot nečesa zabavnega pogosto brezplodno. Ker smo kot pripadniki človeške vrste pogojeni, da nas motivira le takojšnja nagrada, vsako vedenje, ki se ne obrestuje takoj, podzavestno dojemamo kot neplodno. Trik, kako v genih zapisano lenobo ukaniti, je ustvarjanje motivacije. Odkriti moramo neposredno povezavo med opravilom in pomenom tega opravila, ki naj bo kar se da konkretno.
Pred obiskom telovadnice moramo premagati mentalni konflikt med racionalno odločitvijo in samodejnim odporom, ki se sproži v naših možganih.
