Okolje

Za normalno prihodnost morajo globalni izpusti nehati rasti pred 2025

Za prihodnost, ki bo vredna življenja, se morajo globalni izpusti toplogrednih plinov prenehati zviševati pred 2025, nato pa mora slediti njihovo hitro zniževanje, v priročniku za podnebno ukrepanje ugotavlja Mednarodni panel za podnebne spremembe (IPCC), ki deluje pod okriljem Združenih narodov. "Smo na razpotju," pravi vodja IPCC Hoesung Lee.

Vsako leto bi se morale emisije znižati toliko, kot v koronskem 2020

Globalni izpusti toplogrednih plinov, ki so se po kratkotrajnem koronskem upadu lani spet zvišali, morajo do 2025 prenehati rasti, če želi svet doseči cilj omejitve segrevanja ozračja na 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo oziroma sredino 19. stoletja minulega tisočletja.

A tak razvoj dogodkov je nujen tudi za manj ambiciozne cilje omejitve globalnega segrevanja ozračja na dve ali 2,5 stopinje Celzija, opozarja IPCC. V nadaljevanju morajo nato emisije začeti pospešeno padati, do 2030 na primer za 43 odstotkov, po 2030 pa za okoli 1,5 milijarde ton CO2 in enakovrednih plinov letno, kar pomeni, da bi se morale vsako leto znižati toliko kot v koronskem 2020, ko je velik del sveta obstal.

“Smo na razpotju. Odločitve, ki jih bomo sprejemali zdaj, lahko zagotovijo, da bo na tem svetu še mogoče živeti. Imamo orodja in znanje, da segrevanje omejimo,” je ob objavi 2800 strani dolgega poročila zapisal vodja IPCC Lee.

Precej bolj oster je bil generalni sekretar ZN Antonio Guterres. Dejal je, da je najnovejši dokument IPCC, “dokument sramote”, ki priča o številnih praznih obljubah, zaradi katerih se svet jasno giblje v smeri planeta, na katerem ne bo več mogoče živeti.

Ukrepati je treba predvsem na področju energetike

V obdobju med 2010 in 2019 so bili izpusti toplogrednih plinov v povprečju daleč najvišji v zgodovini človeštva, vsaj malo pozitivno pa je dejstvo, da se je rast začela upočasnjevati. V 2020 je nato sledil velik koronski šok, a že lani so se emisije vrnile na predkrizno raven in z nekaj več kot 40 milijardami ton CO2 in enakovrednih plinov dosegle nov rekord.

Kot bistveno polje ukrepanje IPCC navaja področje energetike. Ob nadaljevanju uporabe fosilnih goriv – brez zajemanja izpustov iz ozračja in njihovega shranjevanja – bi bili namreč globalni podnebni cilji nedosegljivi.

Da bi segrevanje omejili na dve stopinji Celzija, bi se bilo brez tehnoloških prebojev pri zajemanju in shranjevanju emisij treba po ocenah IPCC odreči 30 odstotkom preostalim globalnih rezerv nafte, polovici rezerv plina in 80 odstotkov rezerv premoga. Ekonomski učinek teh neporabljenih rezerv se meri v več tisoč milijardah dolarjev. Za dosego ciljev pariškega podnebnega sporazuma bi bilo treba do 2050 praktično vso energijo, ne le elektriko, pridobivati iz nefosilnih virov.

Uporaba obnovljivih virov se je sicer v zadnjih letih močno povečala. Med 2015 in 2019 se je tako zmogljivost vetrnih elektrarn povečala za 70 odstotkov, sončnih pa za 170 odstotkov. Stroški pridobivanja energije iz obnovljivih virov so medtem v desetletju po 2010 upadli za 85 odstotkov. A vetrne in fotovoltaične elektrarne še vedno predstavljajo manj kot desetino vse proizvodnje elektrike. Če se upošteva še vodno in jedrsko energijo, ta delež naraste na 37 odstotkov.

Potrebno je zmanjšati povpraševanje po energiji

IPCC po drugi strani poziva tudi k ukrepom za zmanjševanje povpraševanja po energiji. Večji poudarek na rastlinski prehrani, električna vozila, odmik od avtomobilov k drugim sredstvom prevoza, delo na daljavo, energetska sanacija stavb, dvig energetske učinkovitosti, zmanjšanje števila letov na dolge razdalje, lahko emisije CO2 do 2050 zmanjšajo za 40 do 70 odstotkov. Spremembe v načinu naših življenj tako ob uporabi novih tehnologij in jasnih političnih smernicah predstavljajo izjemen potencial, pri čemer se največji napor pričakuje v razvitem svetu.

Veliko težavo predstavljajo tudi izpusti metana, ki nastajajo predvsem v energetiki, kmetijstvu in ravnanju z odpadki. Rast teh emisij je odgovorna za okoli 20 odstotkov vsega globalnega segrevanja, do 2050 pa bi morali izpusti nazadovati za polovico glede na raven v 2019.

IPCC poziva tudi k ukrepom za vsrkavanje CO2 iz ozračja, bodisi s pogozdovanjem ali tehnološkimi rešitvami.

Ukrepanje bo drago. Za dosego ciljev iz pariškega podnebnega sporazuma bi bilo treba samo v sektorju proizvodnje elektrike med 2023 in 2052 vložiti od 1700 do 2300 milijard dolarjev letno. Lani je na primer vrednost investicij čiste tehnologije dosegla 750 milijard dolarjev.

Glede na ambicioznost podnebnega ukrepanja – za omejitev segrevanja na dve ali 1,5 stopinje Celzija – bi bil globalni BDP leta 2050 nižji za 1,3 do 4,2 odstotka. A neukrepanje bo stalo še več, so znova opozorili v IPCC. Ob velikanskih finančnih in človeških stroških vremenskih katastrof, uničenja ekosistemov, zmanjšanja oskrbe s hrano in onesnaženega zraka, bi tako koristi ukrepanja stroške presegle, so prepričani. To bi prineslo tudi bistveno izboljšanje kakovosti življenja.

STA
Arhiv DOSTOP.si

Uredništvo DOSTOP.si

Uredništvo portala DOSTOP.si

Sorodni članki

Back to top button