Kultura

Forma viva – 5 del: Od Greenwicha na potep do Bresternice

V prejšnjih štirih izdajah sem vas popeljala na potepe do šestnajstih od devetnajstih ogromnih ali malo manj ogromnih kiparskih del mednarodnega simpozija Forme vive v Mariboru. Tokrat nadaljujemo potep po desnem bregu do preostalih treh. Začeli ga bomo v Greenwichu (v Mariboru na Pobrežju, ne v Londonu) in končali na levem bregu ob idilični reki Dravi v Bresternici.

Forma viva je slovenski mednarodni kiparski simpozij, ki se je v več slovenskih mestih odvijal vse do konca šestdesetih let. V Mariboru je med letoma 1967 in 1986 potekal kar šestkrat (v letih 1967, 1970, 1973, 1977, 1983 in 1986). Sodelovalo pa je kar 19 kiparjev iz petih evropskih držav, Združenih držav Amerike in Japonske. Vseh 19 skulptur pa pomembno sooblikuje mariborski prostor, zapisuje umetnostna zgodovinarka dr. Marjeta Ciglenečki (Acta Historiae Artis Slovenica, 2017).

Na ploščadi na Cesti XIV. divizije 20 ti v lepem sončnem vremenu uro, v kateri začneš potep, prikaže …

forma viva, Maribor, Bresternice, pot, ploščad, Robert Lee Adzema, Banzô Matsuura, Maciej Szańkowski

… 250 x 700 x 460 centimetrov velika betonska sončna ura, naslovljena S soncem za ta posebni prostor, ki jo je ustvaril ameriški kipar Robert Lee Adzema (1944). Sicer do tedaj še izkušenj v betonu ni imel, na kar je opozoril tudi v prijavi na simpozij. Je pa poudaril svoje bogate izkušnje s sončnimi urami, za katere je bil specialist, mnoge je pa tudi že realiziral, pojasnjuje dr. Ciglenečki. Mesto krasi že od leta 1986, v katerem je potekal zadnji simpozij Forme vive v Mariboru. Vodenje pa sta takrat prevzela Umetnostna galerija Maribor in Zavod za varstvo kulturne dediščine. Adzema je besedo o simpoziju ponesel tudi v ameriško strokovno javnost. V Mariboru pa se je s predavanjem v Razstavnem salonu Rotovž predstavil slovenski javnosti.

Sončno uro Adzeme so postavili v majhen park ob upravnih stavbah, deluje kot zaokrožena urbana celota, namenjena središču Krajevne skupnosti Pobrežje, komentira dr. Ciglenečki. Skulpturo sestavlja polkrožna betonska ploščad, ki meri 5 metrov, po obodu je pa vgraviran naslov dela v angleščini: »WITH THE SUN, FOR THIS SPECIAL PLACE« (S soncem za ta posebni prostor). Na ploščad je v kotu poševno prislonjen votel polkrožni valj, ki je visok 2,7 metra. V polkrožnem obodu polovičnega valja so perforirane arabske številke obrnjene na glavo, ravno ploskev pa zaznamuje pravokotna odprtina in teksturirana površina. Sončna ura deluje tako, da sonce v kotu posveti skozi pravokotno odprtino, ki nato na betonski plošči zariše uro. Kljub temu da je park bil postavljen in obogaten zelo domiselno ter da velja delo Adzeme za enega izmed viškov mariborske Forme vive, ima ta park danes žal malo opazovalcev, pojasnjuje Ciglenečki.

Pot te zanese na križišče Ptujske ceste z Janševo, kjer tvoj pogled takoj ujame …

forma viva, Maribor, Bresternice, pot, ploščad, Robert Lee Adzema, Banzô Matsuura, Maciej Szańkowski

… 10 metrov visok steber, naslovljen Prostor – svetloba – veter, ki križišče zaznamuje od leta 1977. Avtor je japonski kipar Banzô Matsuura (1926), ki je bil v letu 1977 edini izmed stotih kandidatov za Maribor, ki so ga japonski selektorji izbrali. Dr. Ciglenečki piše, da je bil navdušen tako nad prireditvijo kot tudi nad podjetjem Stavbar. Desetmetrski steber je na kvadratnem podstavku, sestavljen pa je iz več kosov, premer meri 1 meter, prerez ima peterokotno obliko. Proti vrhu segajo iz skulpture v prostor tudi izrastki, ki so oblikovani strogo geometrično v ostrih zalomih. Na samem vrhu je steber tudi diagonalno prirezan, kar daje celoti dinamičen zagon, komentira dr. Ciglenečki. Skulpturo Matsuure je izdelalo gradbeno podjetje Gradis.

Matsuura je svoje delo razložil kot »/…/ odnos med dvodimenzionalnostjo, prehodom v sredini v trodimenzionalnost /…/, v sredini pa se ustavita čas in gibanje in predstavljata petično praznino /…/« ter kot »človekovo težnjo po obvladovanju prostora in slo po svetlobi«, pojasnjuje dr. Ciglenečki. Kipar je menil tudi, da se je njegovo delo harmonično spojilo s prostorom, izjemno všeč mu je bilo tudi, da je kip moč opaziti tudi iz avtomobila.

Ko potep nadaljuješ ob reki na levem bregu, te ta pripelje do Bresternice, kjer te pričaka …

forma viva, Maribor, Bresternice, pot, ploščad, Robert Lee Adzema, Banzô Matsuura, Maciej Szańkowski

Okno poljskega umetnika Macieja Szańkowskega (1938), ki je obrežje Drave prav tako začelo krasiti leta 1977. Skulpturo pa je izdelalo gradbeno podjetje Stavbar. Szańkowski se je prijavil na simpozij za Maribor, kot možno alternativo je navedel tudi Sečo (kjer se je delalo v kamnu) in je vlogi priložil skice tako za Maribor kot tudi za Sečo ter skice in fotografije že postavljenih del.

Okno je edino delo mariborske Forme vive, ki je postavljeno zunaj mesta. Za kiparja je značilno uglaševanje velikih javnih plastik z neposrednim okoljem, posvečal se je tudi notranjemu prostoru kiparskih objektov, kar je vidno tudi pri tej skulpturi, pojasnjuje dr. Ciglenečki. Delo je visoko 6,5 metra in široko 6,8 metra, sestavljata pa ga dve komponenti: visok in prelomljen okvir, katerega strogo formo omehčata dve 5-metrski valovnici, ki se od tal vzpenjata nanj vsaka s svoje strani in ga pretočita kot voda, uporabimo pa ju lahko tudi kot most, po katerem se sprehodimo skozi podboje, piše dr. Ciglenečki. Prvotno je skulptura bila obarvana z oker barvo, vendar so jo ob obnovi leta 2014 prebarvali v snežno belo barvo, kar tudi spremeni njeno pojavnost v prostoru.

Kljub temu da je bila umestitev Szańkowskijevega dela izjemno premišljena, žal ta ni prav zaživela v načrtovanem urbanističnem poslanstvu, saj je danes okolje spomenika precej zapuščeno in osamljeno, kar je privedlo tudi do izgube prvotne funkcije skulpture, komentira dr. Ciglenečki.

Oživimo mariborsko Formo vivo!

Forma viva je mariborski prostor obogatila z izjemno kakovostjo betonskih skulptur, ob tem pa je treba opozoriti, da je umestitev vsake izmed njih pomembno sooblikovala prostor, kar je urbanistična kvaliteta, ki se je je treba zavedati, saj Forma viva povezuje kar dve sferi mariborskega prostora: levi breg, poln zgodovine in že obstoječe kulturne dediščine, in desni breg takrat hitro rastoče industrije. Kljub izjemni kakovosti, ki jo je simpozij prinesel v naš prostor, se je v preteklosti na skulpture in njihovo kvaliteto žal pozabilo, skulpture so se zanemarile in tudi poškodovale (Fontana Luja Vodopivca, ki je danes v nepopolni formi umeščena pred RTV-center).

Sicer zanimanje za Formo vivo v zadnjih letih vse bolj narašča, za kar gre zahvala tudi Umetnostni galeriji Maribor, ki informira javnost. Čeprav so skulpture bile obnovljene in zaščitene kot spomeniki, pa se moramo zavedati pomena svoje kulturne dediščine in zanjo še zagotovo kaj postoriti.

 

 Martina FRANGEŽ
 Martina FRANGEŽ

Ostale članke Forma viva lahko najdeš na naši spleti strani.

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close