Jane Goodall – ženska, ki je brez diplome na novo napisala zgodovino znanosti

Ko je svet v sredo, 1. oktobra 2025, izgubil dr. Jane Goodall, ni izgubil le izjemne znanstvenice, temveč tudi eno največjih zagovornic življenja na našem planetu. Ženska, ki je dokazala, da znanost in sočutje lahko hodita z roko v roki, je za sabo pustila neizbrisno sled, ne le med šimpanzi, ki jih je opazovala, temveč tudi med ljudmi po vsem svetu.

Od otroških sanj do afriške džungle

Jane Goodall je že kot deklica sanjala, da bo nekoč odšla v Afriko in živela med živalmi. Navdihnila jo je knjiga Tarzan of the Apes, in že takrat si je predstavljala življenje med divjimi bitji. Leta 1957 je brez znanstvene izobrazbe odpotovala v Kenijo, kjer je kot mlada asistentka spoznala znamenitega paleontologa Louisa Leakeyja. Ta je hitro prepoznal njen pogum, radovednost in empatijo ter ji zaupal nalogo, ki bo spremenila zgodovino. Zaposlil jo je kot tajnico v Narodnem muzeju v Nairobiju, kar ji je ponudilo priložnost, da preživi čas z Louisom in Mary Leakey v soteski Olduvai in išče fosile, nato pa jo nagovoril, naj odpotuje v Tanzanijo, da bi v gozdu Gombe preučevala družine divjih šimpanzov.

V zgodnjih šestdesetih letih je Jane začela svoje legendarno raziskovanje šimpanzov v današnji Tanzaniji. Za razliko od večine znanstvenikov svojega časa jim ni dajala številk, temveč imena. Opazovala jih je, kako gradijo orodja, lovijo, čutijo in se učijo. Ugotovila je, da so šimpanzi veliko bolj podobni ljudem, kot smo si kdaj upali priznati. »Bilo je šokantno ugotoviti, da znajo biti tako brutalni,« je nekoč dejala, »a prav to jih je naredilo še bolj človeške.«

Znanost s srcem

Čeprav je njen pristop, poln topline in prizadevnosti, sprva sprožil dvome v znanstveni skupnosti, je Jane dokazala, da lahko empatija vodi do velikih odkritij. Postala je ena redkih oseb v zgodovini, ki je doktorat na Univerzi v Cambridgeu pridobila brez predhodne univerzitetne diplome.

Toda njen prispevek ni ostal omejen na raziskave. Ko je leta 1986 videla posnetke laboratorijskih poskusov na živalih, je sklenila, da mora ukrepati. Od takrat se je neomajno borila proti krutosti nad živalmi, zagovarjala varstvo narave in osveščala javnost o vplivu človeka na planet. »Vsak posameznik ima pomen. Vsako dejanje šteje. Vsak dan lahko spremeni svet,« je pogosto poudarjala.

Glas upanja

Do zadnjih dni svojega življenja je bila Jane Goodall ambasadorka upanja. Potovala je skoraj 300 dni na leto, nagovarjala polne dvorane in se pogovarjala z mladimi po svetu. Tudi med pandemijo ni odnehala – iz svojega doma v Angliji je snemala podkast The Hopecast, v katerem je z navdihujočimi gosti govorila o naravi, prihodnosti in veri v dobro.

Njena karizma je navdihnila cele generacije, predvsem dekleta in mlade raziskovalce, ki so v njej videli dokaz, da lahko nežnost in odločnost soobstajata. Kot je dejal eden njenih sodelavcev: »Jane je znala iz vsakega otroka izvabiti občutek, da lahko spremeni svet.«

Besede, ki ostajajo

Jane Goodall je za sabo pustila številne misli, ki nas opominjajo, da je sprememba mogoča – in da se začne pri vsakem od nas:

“What you do makes a difference, and you have to decide what kind of difference you want to make.”
Kar počneš, ima vpliv – ti pa se moraš odločiti, kakšen vpliv želiš imeti.

“The greatest danger to our future is apathy.”
Največja grožnja naši prihodnosti je brezbrižnost.

“We have the choice to use the gift of our life to make the world a better place.”
Imamo izbiro, da dar svojega življenja uporabimo zato, da naredimo svet boljši.

Jane Goodall je s svojim življenjskim delom dokazala, da je mogoče povezati razum in srce, znanost in skrb, ljudi in živali. »Če bomo vsi naredili majhen korak, bomo skupaj premaknili gore,« je nekoč dejala in z upanjem ter sočutnostjo nepreklicno zaznamovala svet znanosti. Naj nas njena zapuščina navdihne, da tudi mi z majhnimi dejanji soustvarimo boljši svet za nas in prihodnje generacije.

DOSTOP.si / EŽ
Peppermint magazine, Pinterest