Kako je dišala (ali smrdela) zgodovina? Poustvarjanje vonjav preteklosti
Evropski in britanski znanstveniki skušajo poustvariti vonje preteklosti. V sklopu projekta Odeuropa si želijo, da bi te vonje lahko uporabljali v muzejih ali na drugih zgodovinsko zanimivih turističnih lokacijah.
Neupravičeno spregledan čut zgodovine
Skupina kemikov in zgodovinarjev skuša poustvariti izgubljene vonje evropske zgodovine. V dveh letih jim je uspelo izluščiti in reproducrati različne ključne vonjave, povezane s pomembnimi zgodovinskimi trenutki in lokacijami. Vonj je v preučevanju zgodovine namreč neupravičeno spregledan, kljub izjemnemu pomenu, ki ga ima na naše vsakdanje življenje.
Cecilia Bembibre, profesorica trajnostne dediščine na University College London pravi, da je nastala neka ideja, “da je vonj manj plemenit človeški čut in zato nekako manj objektiven, manj preučevan in nevreden zaupanja.”
Skupina raziskovalcev prihaja iz Nizozemske, Nemčije, Italije, Francije, Velike Britanije in tudi Slovenije. Cilj projekta je, da podpre nastanek vede olfaktorne zgodovine. Skozi slikovne in pisne dokaze želijo poustvariti ključne vonjave, ki so jih proizvedle zgodovinske navade, diete in obrti. S pomočjo algoritma, ki prepoznava geste, slike in ilustracije, ki se navezujejo na vonj, bodo ustvarili tudi enciklopedijo zgodovinskih vonjav.
Zbrani vonji bodo pomagali razložiti, kako se je spreminjal svet, hkrati pa bomo dobili vpogled v življenja posameznikov. Znanstveniki zato želijo olfaktorne komponente shraniti tudi za naše zanamce.
Težko je pridobiti informacije o preteklih vonjih
Vseeno pa raziskovalci opozarjajo, da je izjemno težko poustvariti prave vonje. Pridobivanje točne informacije, ki omogoči oživitev vonj, je namreč precej zapleteno. Profesorici Bembibre je to uspelo s pomočjo opisa, ki ga je pridobila iz romana Virginie Woolf. Oživila je namreč vonj potpurija, zeliščne mešanice iz sredine 18. stoletja.
Uspešno je poustvarila tudi vonj knjižnice iz Katedrale sv. Pavla v Londonu tako, da je pred prenovo knjižnice iz zraka zajela zaznavne elemente. Nato je povabila profesionalno perfumerko, Sarah McCartney, in na podlagi njenih instinktov o sestavinah poustvarila podobno olafaktorno izkušnjo. Ugotoviti želi namreč, ali so avtentične sestavine nujne za oživljanje določenega vonja, ali je dovolj le, da se vzbudi podobna izkušnja vonja.
Še ena izmed pomembnih težav, s katero se srečujejo znanstveniki, je naše spremenjeno dojemanje vonja. Ne vonjamo več enako kot nekoč. Izgubljene vonje, kot je naprimer vonj pozabljenih obrti, bi zato lahko pomagale poustvariti priče oz. starejši, ki so jih vonjali v otroštvu.
Čeprav se morda zdi tako, pa zgodovinski vonji niso le smrdeči. Vonji usnja, začimb in dima so našli svojo pot tudi v dananšnje komercialne parfume. Vonj pa zanima tudi umetnike, ki ga že pogosto vključujejo v svoje razstave.
