Kako so se ribe naučile hoditi in se posledično razvile v ljudi
Evolucija človeka se začne, ko so se ribe nekega dne odločile, da ne bodo več plavale, ampak bodo šle malo na sprehod na kopno. Kaj pa je sledilo potem?
Ko razmišljamo o evoluciji človeka, si pogosto predstavljamo šimpanze, ki raziskujejo starodavne gozdove, ali prve ljudi, ki so na stene jam risali volnene mamute. Vendar smo ljudje skupaj z medvedi, kuščarji, kolibriji in dinozavri pravzaprav le ribe z lobusnimi pljuči.
Korak za korakom
Morda se sliši nenavadno, a dokazi so v naših genih, anatomiji in fosilih. Spadamo v skupino živali, ki se imenujejo kopenske sarkopterije, vendar je ogromno evolucijskih sprememb zameglilo naš videz.
Prehod iz vode na kopno je bil eden najpomembnejših dogodkov v evoluciji vretenčarjev. Morda je bil to način, kako se izogniti plenilcem, vendar je bila pokrajina, ki so jo odkrili naši predniki, že bogata z rastlinami kot so mahovi, preslice in praproti, pa tudi s členonožci (stonogami), ki so se na kopnem naselili že pred milijoni let.
Nismo sami
Hoja se je pri ribah večkrat neodvisno razvila, kar je primer evolucijske konvergence (podobne lastnosti, ki se razvijajo neodvisno, kot so krila pri netopirjih in pticah). Razvoj hoje pri ribah je redek. Obstaja več kot 30 tisoč vrst rib, kot jih poznamo danes (ne v evolucijskem smislu), od katerih jih le peščica lahko “hodi”.
Ta prilagoditev naj bi bila ključna za razvoj tetrapodov (dvoživk, sesalcev, plazilcev in ptic) med prehodom iz vode na kopno v poznem devonu pred približno 375 milijoni let. Veliko genov, ki sodelujejo pri oblikovanju okončin in številk pri tetrapodih, najdemo tudi pri sarkopterijih, vezanih na vodo, kot so pljučne ribe. To kaže, da so se te lastnosti razvile pri našem davnem skupnem predniku.
Ljudje smo najboljši … ko pride do hoje
Do konca triasa pred približno 201 milijoni let so dinozavri in sesalci razvili odlične tekaške sposobnosti. Ljudje smo te gibalne sposobnosti izpopolnili in razvili številne prilagoditve, zaradi katerih smo ena najučinkovitejših in najsposobnejših vrst na svetu.
Te prilagoditve vključujejo vzmetno Ahilovo tetivo, ki pomaga shranjevati energijo, dolg korak in uravnoteženo težišče ter znojenje za ohlajanje. Te prilagoditve nam omogočajo, da z veliko vzdržljivostjo tečemo dolge razdalje, čeprav z majhno hitrostjo. Naši predniki so tek uporabljali za lov, beg pred plenilci in iskanje hrane.
Od izvora hoje pri naših ribam podobnih prednikih, ki so prvi naseljevali kopno, je minila dolga pot. Vendar sta hoja in tek še vedno osrednji del našega življenja in našega evolucijskega uspeha.
DOSTOP.si / MB
Unsplash
