SpekterŠport

Motociklističnih športov toliko kot kilometrov od Pariza do Dakarja

Ena izmed stvari, po kateri si bomo zapomnili letošnje poletje, so zagotovo odlični uspehi naših športnikov. Najprej smo se z navdušenjem čudili trem naslovom svetovne prvakinje v plezanju Janje Garnbret, nato pa skakali od veselja ob zmagi Primoža Rogliča na kolesarski dirki po Španiji.

.

Z velikim zadovoljstvom smo spremljali tudi zgodbo Tima Gajserja in njegovo pot do drugega naslova svetovnega prvaka v elitnem razredu motokrosa MXGP. Mladi Štajerec je s svojimi uspehi Sloveniji približal motokros, ki še zdaleč ni edini šport motornih koles.

Motociklistični športi so se začeli razvijati kmalu po pojavu prvega komercialnega motornega kolesa leta 1894. Hitro je nastalo prvo tekmovanje Isle of Man TT, zatem pa so se znotraj motociklizma začele oblikovati tudi športne panoge. Danes lahko v grobem ločimo dve vrsti tekmovanj z motornim kolesom: cestno in zunajcestno dirkanje.

Cestno dirkanje: MotoGP, superbike, supersport, sidecar in vzdržljivostno dirkanje

Zagotovo je najpopularnejši izmed športov z motorji MotoGP. Motorcycle Grand Prix (svetovno prvenstvo v motociklizmu) je elitna kategorija dirkanja z unikatnimi motornimi kolesi, ki je razdeljena v tri jakostne razrede: Moto3, Moto2 in MotoGP. Razredi se razlikujejo po prostornini motorja in posledično najvišji hitrosti, teži in številu konjskih moči, ki jih lahko doseže motocikel. V razredu MotoGP imajo motorji 1000 kubičnih centimetrov prostornine, 250 konjskih moči, dosežejo pa lahko do 350 kilometrov na uro. Pri Moto2 (do 600 cc) in Moto2 (do 250 cc) so te številke nižje. Kljub temu pa lahko motocikli razreda Moto2 dosežejo hitrosti do 295, Moto3 pa 245 kilometrov na uro.

 Pri MotoGP tekmovalci vozijo unikatna, na tekmah v superbiku pa komercialna motorna kolesa.

Med cestne motociklistične športe spada tudi superbike, pri katerem tekmovalci tekmujejo na serijskih motociklih, ki so močno predelani. Motorna kolesa morajo biti vizualno zelo podobna svojim komercialnim bratom, njihova notranjost pa je lahko precej prilagojena. Pravila za dirkanje v kategoriji supersport so podobna, vendar še strožja, saj mora tudi motor ostati nepredelan.

Vzdržljivostno in sidecar dirkanje lahko potekata tako na cesti kot tudi na naravnih površinah. Vzdržljivostno cestno dirkanje (endurance racing) se osredotoča na vzdržljivost motocikla in opreme, saj se lahko med tekmo vozniki znotraj ekipe tudi zamenjajo. Obstajata dve vrsti vzdržljivostnih dirk. Prva je, da voznik mora v določenem času prevoziti čim daljšo razdaljo, druga pa, da čim hitreje prevozi določeno razdaljo.

Sidecar motocikli ali prikoličarji so prilagojeni za vožnjo dveh tekmovalcev. Pri tem voznik skrbi za hitrost, sovoznik pa z nagibanjem svoje teže pomaga pri vožnji v ovinkih. Vožnja v prikoličarju ni nič kaj udobna, saj voznik med vožnjo sedi na kolenih, sovoznik pa se premika po zadnjem delu vozila in tako prenaša težo z desne na levo stran in obratno. Posebnost športa je predvsem sodelovanje med voznikom (tudi pilotom) in sovoznikom (včasih tudi potnikom, akrobatom, opico ali kopilotom), saj lahko le s skupnimi močmi dosežeta dober rezultat.

Zunajcestno dirkanje: od motokrosa do spidveja

Motokros je paradna disciplina dirk, ki ne potekajo na asfaltiranih cestah, ampak na površinah, kot so zemlja, trava in mivka. Za razliko od cestnih dirkačev motokrosisti startajo hkrati, drug ob drugem. Nato pa vozijo po zaprti stezi, ki vsebuje naravne ali umetno izdelane vzpone, spuste, skoke in jarke. Na vsaki tekmi so tekmovalci razvrščeni v razrede, ki jih določajo prostornina motorja, spol, starost tekmovalcev, njihove zmožnosti ali pa kombinacija naštetega. Na svetovnem prvenstvu, ki je največji mednarodni motokrosistični dogodek, poznajo štiri razrede. Ti so ločeni po prostornini motorja in spolu: MX2 (250 cc), MX3 (650 cc), MXGP (450 cc) in ženski MX.

Superkros je dvoranski motokros, ki ga obožujejo predvsem v Severni Ameriki.

V Evropi je motokros zelo popularen, medtem ko v Severni Ameriki ljudje obožujejo superkros – dvoransko različico motokrosa. Tekmovanja potekajo na igriščih za nogomet, bejzbol ali ameriški nogomet, steza pa je tehnično zahtevnejša kot pri motokrosu. Tekme v superkrosu so v ZDA postale pravi cirkuški šov, ki ga obožujejo množice, spremljajo pa ogromne vsote denarja.

Iz motokrosa se je razvil tudi supermoto, ki je pravzaprav križanec med cestnim dirkanjem in motokrosom. Motocikli, ki jih vozijo tekmovalci, so praktično enaki kot pri motokrosu, le s cestnimi pnevmatikami. Te pa morajo kljubovati ne le asfaltu, ampak tudi mehkejšim površinam, kot sta zemlja in mivka, voznik pa mora prilagoditi tudi stil vožnje.

Med discipline, ki so nastale kot posledica motokrosa, spadajo tudi freestyle, motokros prikoličarji (sidecarcross) in mini motokros. Freestyle je v tej družbi edina panoga, pri kateri tekmovalci ne dirkajo, temveč tekmujejo v izvajanju akrobatskih trikov z motociklom v zraku. Zmagovalca določijo sodniki, ki natančno spremljajo vsak izveden skok in trik. Zanimiva so tudi tekmovanja z mini motornimi kolesi. Na prvi pogled bi lahko rekli, da so namenjeni otrokom ali najstnikom, vendar jih vozijo odrasli tekmovalci, ki lahko z njimi tekmujejo bodisi v mini motokrosu, superkrosu ali supermotu.

Pesek in ovalni stadion

Poznaš reli Dakar? Ta tip tekmovanja spada med vzdržljivostno dirkanje na zunajcestnih progah in javnih cestah, med katero lahko uvrstimo tudi enduro. Pri obeh gre za tekmo od točke A do točke B, ki lahko traja več ur ali celo dni, razlika med njima pa je v načinu zmage. Tekmovalec v enduru mora, da ni kaznovan z dodatnim časom ali točkami, razdaljo prevoziti z določeno povprečno hitrostjo in na kontrolne točke prispeti pravočasno. Pri reliju pa zmaga tisti, ki več sto ali tisoč kilometrov po začrtani progi prevozi najhitreje. Za obe disciplini je značilen razgiban teren, vse od urejenih cest pa do gozdov ali celo peščenih sipin.

Motorna kolesa, ki jih vozijo v spidveju, imajo samo eno prestavo in so brez zavor.

Na ovalnih stezah stadionov, ki so največkrat pokrite z mivko, lahko pa tudi z ledom ali travo, poteka spidvej, hitrostno dirkanje, pri katerem vozniki drsijo skozi ovinek. Motocikli, kljub temu da niso težji od 77 kilogramov in imajo samo eno prestavo, na ravnem delu proge dosežejo tudi več kot 100 kilometrov na uro, ustavijo pa se tako, da tekmovalec preneha pritiskati na plin, motor pa se začne ustavljati – motocikli za spidvej namreč nimajo zavor. Kadar se morajo vozniki na hitro ustaviti, motocikel položijo na tla in izvedejo kontroliran padec.

Seznam motociklističnih športov pa se tukaj še ne konča. Ljubitelji jeklenih konjičkov med seboj tekmujejo tudi v sprintih (v vožnji dveh tekmovalcev po ravni progi, zmaga tisti, ki prvi prečka ciljno črta), kratkih dirkah na stadionih, vožnji v hrib in celo motoballu – edinem ekipnem motociklističnem športu, ki je pravzaprav igra nogometa z motocikli in nekoliko večjo nogometno žogo. Možnosti je veliko, redno pa nastajajo tudi nove motociklistične discipline, ki zaradi atraktivnih tekmovanj in nepričakovanih izidov hitro pridobivajo oboževalce.

 

 Urška KUR
 Pixabay

Tagi

Urška Kur

Urednica

Sorodni članki

Preberi še

Close
Back to top button
Close
Close