Na nož do lesarstva

Študent lesarstva, ki med plesom folklore zakuhava vsakoletni »Bogračfest« in ljubi vino.

Ni ga čez les, ko govorimo o ustvarjanju občutka topline, zato je bila vožnja do obrobja mesta, kjer stoji Višja strokovna šola za les in oblikovanje, na mrzlo novembrsko popoldne več kot dobrodošla. Moji otrpli prsti so nekoordinirano udarjali po telefonu, ko sem skušala poklicati našega sogovornika, Nikija Sobočana, ki je prehitel mojo zakrnelost in z nasmeškom pristopil.

Po krepkem stisku roke je do nas pristopil še nadvse gostoljubni ravnatelj Miroslav Novak, ki nas je ponosno popeljal skozi hodnike, na katerih so stali raznovrstni izdelki njegovih študentov in dijakov – od ogromne lesene šahovnice do čudovite biljardne mize, ki se je ne bi branil niti svetovni prvak. Kar rahlo ljubosumje me je prevzelo ob dizajnerskih ležalnikih in restavriranih pozlačenih okvirjih, ki so jih izdelali študentje. Ti s kombinacijo celostnega študijskega programa in kakovostne katedre postanejo pravi mojstri s svetlo prihodnostjo.

Preden se ravnatelj še poslovi, nam odklene vrata ročne delavnice in tam začne Primorka poizvedovati vse o madžarski folklori, lesarstvu, vključevanju v organizacije in klube … in kot se spodobi za dva, ki prihajata iz vinorodnih okolišev, o dobrem vinu.

Sanjač z dleto

Prav v omenjenem prostoru pa je svojo strast razvil Niki Sobočan, dvaindvajsetletnik iz Gaberja pri Lendavi, ki se najbolj domače počuti v delavnici z nožem in dletom v rokah. Po zaključku srednje tehnične šole se je vpisal na študij strojništva, na koncu drugega letnika pa je ugotovil, da mu ta poklic ni pisan na kožo, zato se je odločil v svoje življenje vpeljati spremembo in slediti svojim sanjam. Kocka je padla in Niki je postal študent lesarstva. Kot sam pravi, mu za to odločitev ni žal, saj študij vključuje veliko praktičnega dela – tako na praksi pri različnih podjetjih, v katerih opravi vsak semester kar 175 ur, kot tudi na vajah, na katerih profesorji dopuščajo svobodno kreativnosti svojih študentov.

Ob njegovem opisu mi je postalo hitro vse jasno: »Les je meni zelo prijazen material, ker je živ. Ko grem v delavnico in zavoham njegov vonj, začutim nekaj čisto posebnega. Potem ko les še obdelujem in na koncu nekaj izdelam, pa temu sledi še zadovoljstvo, ko vidiš, kaj si sam iz njega ustvaril.« Niki mi še razloži, da se je z lesom ljubiteljsko ukvarjal že njegov dedek, zato je sam nože prvič resneje preizkušal prav pri babici in dedku doma. S tem se je srečal tudi v srednji šoli, ko so delali tako s kovino kot tudi z lesom. Odveč bi bilo spraševati, kateri material mu je bil že takrat ljubši.

Ob tem pojasni, da se v domači delavnici še komaj premika. Prostorsko stisko povzročajo križna in dekupirna žaga, namizni vrtalni stroj in manjša stružnica, ki za zdaj še zadovoljuje njegove potrebe. Tam je izdelal že veliko izdelkov, saj so ga povabili tudi k več projektom. En izmed takih je bil vsem nam študentom poznan natečaj Šourock, za katerega je izdelal pokale in lesene table.

Niki pa sanja, da bo nekoč imel lastno delavnico: »Moje sanje so, da bi se ukvarjal z antičnim mizarstvom, torej ročno izdeloval večino stvari, kar pa ne bi šlo, bi izrezal na stroju. Ogrodja bi izdelal iz masivnega lesa na stroju, vrata in podobno pa bi izdelal ročno z motivi, ki si jih bi stranka zaželela.« Kljub želji ostaja odprt za različne možnosti in se opisuje kot človeka, ki se mu ni težko prilagoditi trenutni situaciji.

Od odgovornosti do kuhanja enolončnic

To pa je videti tudi iz njegovih usmeritev in dejavnosti, saj je aktiven član kar dveh študentskih organizacij – Kluba študentov Lendava in Študentske organizacije Univerze v Mariboru, pri katerih nabira izkušnje s področja projektnega dela in organiziranja dogodkov. Pravi, da tovrstno delo prinese veliko pozitivnega in da bi ga priporočil prav vsakemu študentu.

»Pri sebi sem ugotovil, da sem postal bolj organiziran. Dobil sem izkušnje, kako pristopiti do človeka, kako nekaj organizirati, samostojno delovati in potem na koncu, ko nekaj izvedeš, tudi prevzeti odgovornost.« Na ŠOUM skrbi za številne legendarne štukovske fešte, npr. Šourock, Lampiončke, brucovanja, martinovanja ipd., v okviru svoje funkcije pri Klubu študentov Lendava pa pomaga pri organizaciji največje študentske bogračijade v Mariboru in številnih dobrodelnih dogodkov.

Zato je moje naslednje vprašanje, ali zna skuhati bograč, izpadlo skoraj ponižujoče do mojega lendavskega sogovorca, ki je hitro pojasnil, da enolončnice obvlada, pri tem pa mi suvereno zrecitira recept za bograč in tako obogati mojo zbirko receptov – čebula in tri vrste mesa v razmerju 1 : 1, začimbe in krompir »brez kompliciranja«. Zaupa mi še skrivnost, ki jo pozna vsak pravi kuhar: »Načeloma je skrivnost enolončnic, da so naslednji dan vedno boljše kot prvi, ko se okusi skupaj prepletejo.«

Študent s čutom za tradicionalno  

Kljub polnemu študentskemu življenju pa Niki ne pozablja na tradicijo, saj že od majhnega pleše madžarsko folkloro. Po koncu osnovne šole se je pridružil skupini Muravidék (kar pomeni Prekmurje), ki šteje nekaj več kot deset aktivnih članov.

Bistvo skupine je predvsem ohranjanje kulture Madžarov, ki so ostali za mejo, in druženje. »Kot vemo, je Prekmurje v zgodovini spadalo pod Madžarsko in za mejo smo ostali ljudje iz stare Madžarske in manjšina, ki živi v tistem kraju, v katerem sem se rodil, se ukvarja z različnimi kulturnimi zadevami. Ni samo ples, je še petje, igranje na citre … Sem aktiven član te folklorne skupine. Resda zdaj nimamo toliko nastopov, kot ima recimo Akademska folklorna skupina KUD Študent, imamo pa poleti kakšno turnejo, da gremo na izlet, tja nastopat in se spoznavamo z domačini iz Madžarske. Pač imamo se fajn.« Zaradi aktivnosti članov na različnih področjih je usklajevanje urnika vaj prava umetnost, zato se srečujejo vsako nedeljo po tri ali štiri ure. Ampak Niki priznava, da bi vaje morale biti pogosteje, če bi želeli kaj resnejšega, a se zaveda, da bi ta resnost zaradi večjih pričakovanj pokvarila vzdušje in užitek. Izpostavi še problematiko redčenja njihovih vrst, saj se priljubljenost madžarske folklore iz leta v leto manjša.

S tradicijo ga veže še vinogradništvo, ki je družini nekoč predstavljalo dejavnost, s katero se je bilo vredno ukvarjati ob delu. Danes pa so ohranili okrog 500 trt, in ko mu čas dopušča, očetu z veseljem pomaga pri opravilih, predvsem na trgatvi, pri kateri skušajo ohraniti stare navade. »Zdaj je tako, da ženske pritiskajo, moški pa ne moremo uživati pri trgatvi, tako da moramo hitro pobrati, stisniti in iti domov spat. Drugače pa kot moški vztrajamo pri tem, da je trgatev kultura, da to mora biti in da se mora uživati zraven. Tako so ženske v kuhinjah, kuhajo, moški pa uživajo v kleti, ko stiskajo,« s šaljivim tonom povzame svoje izkušnje s trgatve.

O vinu in plesalcih

Petra PREMRL
Miha, HORVAT, Nejc VEHOVEC
Nejc VEHOVEC