Najmočnejši oceanski tok na svetu na dobri poti do propada?
Oddaljeni in skrivnostni tok Antarktike močno vpliva na podnebje, prehrambene sisteme in antarktične ekosisteme. Ali lahko do leta 2050 ustavimo njegovo oslabitev?
Antarktični cirkumpolarni tok, ki teče v smeri urinega kazalca okoli Antarktike, je najmočnejši oceanski tok na planetu. Je petkrat močnejši od zalivskega toka in več kot 100-krat močnejši od reke Amazonke.
Je del svetovnega oceanskega “tekočega traku”, ki povezuje Tihi, Atlantski in Indijski ocean. Sistem uravnava zemeljsko podnebje in črpa vodo, toploto in hranila po vsem svetu.
Toda sveža, hladna voda iz talečega se antarktičnega ledu redči slano vodo oceana, kar lahko moti vitalni oceanski tok.
Nove raziskave kažejo, da bo antarktični cirkumpolarni tok do leta 2050 zaradi segrevanja sveta za 20% počasnejši, kar bo imelo daljnosežne posledice za življenje na Zemlji.
Antarktični cirkumpolarni tok je kot jarek okoli ledene celine.
Tok pomaga ohranjati toplo vodo in ščiti ranljive ledene plošče. Deluje tudi kot ovira za invazivne vrste, kot je južna morska alga, in vse živali, ki se zapeljejo na te splave, ter jih tako razprši, ko lebdijo proti celini. Prav tako ima pomembno vlogo pri uravnavanju podnebja na Zemlji.
Za razliko od bolj znanih oceanskih tokov- kot so zalivkasti tok vzdolž obale Združenih držav, tok Kuroshio blizu Japonske in tok Agulhas ob obali Južne Afrike – antarktični cirkumpolarni tok ni tako dobro razumljen. To je deloma posledica njegove oddaljene lokacije, zaradi česar je pridobivanje neposrednih meritev še posebej težko.
Vpliv podnebnih sprememb
Oceanski tokovi se odzivajo na spremembe temperature, ravni soli, vzorcev vetra in obsega morskega ledu. Globalni oceanski tekoči trak je torej občutljiv na podnebne spremembe na več področjih.
Prejšnje raziskave so nakazovale, da bi lahko eden od vitalnih delov tega tekočega traku grozil katastrofalnemu propadu.
Teoretično bi moralo segrevanje vode okoli Antarktike pospešiti tok. To je zato, ker spremembe gostote in vetrovi okoli Antarktike narekujejo moč toka. Topla voda je manj gosta (ali težka) in to bi moralo zadostovati za pospešitev toka. Toda dosedanja opazovanja kažejo, da je moč toka v zadnjih desetletjih ostala relativno stabilna.
Ta stabilnost ostaja kljub taljenju okoliškega ledu, pojavu, ki v preteklosti v znanstvenih razpravah ni bil v celoti raziskan.
Daljnosežne posledice
Posledice šibkejšega antarktičnega cirkumpolarnega toka so globoke in daljnosežne.
Kot glavni tok, ki kroži s hranili bogate vode okoli Antarktike, igra ključno vlogo v antarktičnem ekosistemu.
Oslabitev toka bi lahko zmanjšala biotsko raznovrstnost in zmanjšala produktivnost ribištva, od katerega so odvisne številne obalne skupnosti. Prav tako bi lahko pomagal pri vstopu invazivnih vrst, kot je južna morska alga, na Antarktiko, kar bi porušilo lokalne ekosisteme in prehranjevalne mreže.
Šibkejši tok lahko tudi omogoči, da več tople vode prodre proti jugu, kar poslabša taljenje antarktičnih ledenih polic in prispeva k svetovnemu dvigu morske gladine. Hitrejše taljenje ledu bi lahko nato povzročilo nadaljnjo oslabitev toka, s čimer bi se začela začarana spirala upočasnitve toka.
Ta motnja bi se lahko razširila na globalne podnebne vzorce in zmanjšala sposobnost oceana za uravnavanje podnebnih sprememb z absorpcijo odvečne toplote in ogljika v ozračju.
