Najtežji tek na svetu Red Bull 400 Planica praznuje 10 let

To ni tek, to je tekaško trpljenje

Tek po skakalnicah in letalnicah navzgor je povsem drugačna tekaška preizkušnja. To ni gorski tek in ni tek po stopnicah, je tekaško trpljenje na kvadrat, ko se po strmem doskočišču in zaletišču prebijaš navzgor. Le redki pravzaprav uspejo vse preteči. Večina tekmovalcev se do cilja priplazi po vseh štirih. A zadovoljstvo na vrhu je tako veliko, da se tekmovalci na Red Bull 400 iz leta v leto vračajo in vztrajno množijo.

Prvič so tekmovanje Red Bull 400 pripravili leta 2011 v avstrijskem Kulmu, že leto kasneje pa prvič tudi v Planici. V dolini pod Poncami je od takrat dogodek odpadel le dvakrat, prvič leta 2014, ko je letalnica doživljala veliko prenovo in drugič leta 2020, ko so spomladansko svetovno prvenstvo v poletih prestavili na konec leta, vznožje letalnice pa napolnili z ogromnim kupom snega, ki je čakal na latalce in odgnal tekače.

Najtežja dirka v Red Bull 400 seriji

Red Bull 400 dandanes gosti kar nekaj skakalnih in letalnih naprav po svetu, a planiška dirka velja za najbolj prestižno in najtežjo od vseh. Edina reč, v kateri planiško letalnico druga prizorišče prekosijo, je nadmorska višina. Kar nekaj jih leži višje. Turški Erzurum se naprimer postavlja s 1.950 metri nad morjem, še višje pa leži skakalnica v Park Cityju v ZDA, kjer višinomeri kažejo 2,126 metrov. To so višine, ki običajnemu smrtniku ponavadi ne povzročajo težav, a ko tak smrtnik teče v breg in srčni utrip navije na maksimum, višinski metri hitro pokažejo zobe. Planiška letalnica bratov Gorišek leži na nadmorski višini okoli 1000 metrov.

A če pod Poncami tekači malenkost lažje dihajo na štartni liniji, jim letalnica že po nekaj metrih teka pokaže, da bo s kisikom bogatejši zrak kompenzirala z večjo intenzivnostjo. Tu gre planiška naprava tako daleč, da ji nobena druga ni kos. Pred prenovo je bilo sicer doskočišče z 38 stopinjami strmejše na enem delu, drugače pa položnejše, danes pa je strmina precej konstantna, doseže nekaj več kot 35 stopinj, a skoraj ne pade pod 30. Razen na hrbtišču in izteku seveda.

S tem in zaletiščem, ki se v zrak prav tako poganja s 35 stopinjami, tvori skoraj enoten naklon čez več kot 70% teka. Ob tem je višina naprave kar 225 metrov, spet največ med vsemi prizorišči, in to mora tekač premagati v teku dolžine 400 metrov.

Kar nekaj naprav po svetu se sicer ponaša z največjo strmino krepko preko 35 stopinj, a gre le za kratke odseke, ki jih obdajajo nakloni pod 30 stopinjami. Naj ob tem omenimo, da se povprečen človek po dveh vzpenja ravno nekje do naklona 30 stopinj, potem gre večina na vse štiri.

Zadnja leta zmagujejo Slovenci

Red Bull 400 v Planici je prva leta v moški kategoriji obvladoval turški gorski tekač Ahmet Arslan, ki je zmagal trikrat. A ne zaporedoma, saj mu je serijo preprečil Slovenec Simon Alič ki je bil najboljši leta 2013. Od leta 2017 na latalnici kraljuje slovenski čudežni deček, sedaj že možakar – Luka Kovačič. Do danes je zmagal že petkrat, le lani pa ob tem ni uspel postaviti tudi novega rekorda. Njegov iz leta 2021 znaša 4 minute in 53 sekund.

Pri ženskah so si prva leta zmago podajale tekmovalke iz tujine, najbolj pa smo si zapomnili Italjanko Valentino Belotti, ki je leta 2017 postavila rekord in ga dolgo tudi držala. Zadnja štiri leta pa je letalnica spet “slovenska” tudi v ženski konkurenci. Že štirikrat zapored je namreč zmagala Barbara Trunkelj. Leta 2021 je za kar 9 sekund uspela popraviti tudi star rekord Italijanke. Danes ta znaša 6 minut in 11 sekund.

A oba serijska zmagovalca iz Planice, Luka in Barbara, priznavata, da je iz leta v leto konkurenca močnejša, prihajajo tudi mlajši tekmovalci in jima pošteno dihajo za ovratnik. Bo jubiljeni deseti tek na planiško lepotico prinesel nove zmagovalce in rekorde? Povsem mogoče!

Prijavi se tukaj!

Red Bull
Red Bull