Navidezna resničnost kot odgovor na resnične fobije

Potem ko je prihod novih igralcev na trg tehnologije navidezne resničnosti (VR) povzročil občuten padec cen, s tem tudi širšo dostopnost, so začeli njeno sposobnost, da uporabnika odpelje v virtualni svet, množično izkoriščati tudi zunaj igričarske industrije. Kot vse bolj uporaben pripomoček se uveljavlja tudi v zdravstvu, kjer se bo sektor virtualnega zdravstva na globalni ravni samo med letoma 2016 in 2020 razširil za 29,2 odstotka, kot je ocenila skupina SA-Business Research & Consulting. Navidezna resničnost se poleg eksperimentalne rabe pri robotskih operacijah, 3D-rekonstrukcijah, kolonoskopiji in drugih posegih, vse več uporablja tudi v procesu duševne terapije.

Virtualni svet, ki naše telo in um sooči z najhujšimi strahovi

Terapija VRE (angl. virtual reality exposure) združuje napredno računalniško grafiko, tridimenzionalni vizualni prikaz in tehnologijo zaznavanja gibanja. Tako ustvari navidezni svet, poln negativnih dražljajev, ki služijo kot sprožila naši fobiji. Če je naš cilj premagovanje entomofobije (strahu pred insekti), bo ustvarjen svet poln navideznih insektov. Ob prvi rabi bomo izpostavljeni le enemu ali dvema, nato pa se bo število sprožil nenehno povečevalo. Čeprav se lahko na navideznem potovanju po svojih fobijah kadarkoli opomnimo, da izkušnja ni resnična, pa naši čuti ustvarjeni svet sprejmejo skoraj v popolnosti. Ravno zato se telesno in psihično odzovemo na dogajanje, kot bi bilo resnično. Zato celo navidezna izpostavljenost našim največjim strahovom sčasoma privede do tega, da se nanje privadimo. S tem pa okrepimo svojo odpornost in čustveno moč.

Da virtualne izkušnje ne bi procesirali na škodljiv način, je virtualna terapija običajno le eden izmed gradnikov širše terapevtske intervencije. V njej ne sme manjkati niti klasična pogovorna terapija, skozi katero nam terapevt pomaga pri soočenju z videnim. Za kar se da varno izkušnjo nas terapevt med sejami nadzoruje še z biometričnimi orodji. S spremljanjem našega fizičnega odziva, denimo srčnega utripa, obraznih mišic in dihalnega ritma, hitro pridobi povratno informacijo o učinkovitosti prikazovanih podob in lahko po potrebi prekine sejo. V redkih primerih lahko VRE povzroči tudi stranske učinke, med katerimi je eden hujših t. i. VR-slabost, ki jo zaznamujejo vizualni prebliski, simptomi potovalne bolezni, vrtoglavica, napadi in nervozno obnašanje. Slabost je posledica daljše izpostavljenosti virtualnemu okolju, običajno nad 30 minut. Ker pa so virtualne seje največkrat omejene na nekaj minut, težava ni pogosta.

Navidezna resničnost najbolj učinkovita pri letenju

Trenutno se virtualno posredovana vedenjska terapija uporablja kot pripomoček pri strahu pred letenjem in višino, javnim nastopanjem, pajki, otroki. Prav tako pa tudi pri nadzorovanju hujše bolečine, posttravmatski stresni motnji, depresiji, tesnobi in celo motnjah hranjenja. Pri tem je njena učinkovitost odvisna od vrste in obsega naše težave. Za najbolj učinkovito pa se je izkazala pri raznovrstnih fobijah. Teo so namreč manj kompleksne, posledično pa lažje rešljive kot denimo asocialno vedenje ali depresija.

Številne raziskave so pokazale, da je med vsemi fobijami najlažje nasloviti strah pred višino. Pri tem bomo najverjetneje vstopili v večnadstropno virtualno pisarniško poslopje z velikim notranjim dvoriščem in se soočili z izzivi hoje po visokem podestu, reševanjem mačke z visoke veje in metanjem žoge čez rob varnostne ograje. Raziskava Univerze v Oxfordu je denimo odkrila, da sta virtualna in resnična izpostavljenost višini kot sredstvo naslavljanja težave v primeru višine enako učinkoviti. Preizkusili pa so tudi učinkovitost virtualne terapije brez navzočnosti terapevta in tudi drugih oblik pomoči pacienti niso prejemali. Vsi sodelujoči so ocenili, da se je njihov strah zmanjšal. Dve tretjini pa sta celo povedali, da je fobija popolnoma izginila.

Tudi proti PTSM in depresiji

Eno najširših, hkrati pa tudi prvih področij uporabe VRE je tudi premagovanje posttravmatske stresne motnje (PTSM). Tako je ameriški projekt Bravemind nekdanje vojake in žrtve vojnega spolnega nasilja postavil v znano okolje (npr. v naselje barak, vojaško bazo ali skupne kopalnice), v katerem pa niso bili preprosto soočeni s podoživljanjem svoje izkušnje. Terapevt je znova uporabil metodo postopnega potenciranja sprožilcev. Pri kar 45 odstotkih vojakov so uspešno odpravili simptome motnje že po sedmih virtualnih sejah, pri več kot polovici pa je bil opazen večji napredek.

Zdravstveni VR-sektor se bo v štirih letih razširil za skoraj 30 odstotkov.

Znotraj področja psihološke terapije se navidezna resničnost uporablja tudi zunaj okvirov klasične metode izpostavljenosti sprožilom. Pacientom z motnjami hranjenja so denimo uspešno pokazali razliko med njihovo zaznano in resnično telesno težo. Tehnologija pa je bila kot dobra praksa prepoznana tudi pri obravnavanju depresivnih posameznikov. Britanski inštitut za zdravje in klinično odličnost (NICE) jo je že pred več kot desetletjem priporočil kot dober zgodnji ukrep, ki naj bo uporabljen še pred odločitvijo za antidepresive. Medtem se je londonsko psihedelično združenje lotilo celo poustvarjanja izkušnje bližnje smrti. Tako imenujejo dodelano avdiovizualno izkušnjo, ki naj bi v ljudeh vzbudila podobne občutke kot pravo skorajšnje srečanje s smrtjo. Posamezniki, ki so jo preizkusili, so res poročali o občutku zapuščanja lastnega telesa, namišljenih vizualnih podobah, nekateri naj bi slišali celo sproščujoč glas »vodnika«, ki bi jih popeljal v onstranstvo.

Odgovor na kritično pomanjkanje terapevtov ali vaba za paciente?

Navidezna resničnost je zaradi izjemno pozitivnih odkritij zgodnjih raziskav del marsikatere psihološke ambulante. Cena je odvisna predvsem od opreme, ki jo terapevt uporablja. Eden izmed virtualnih »iraških« sistemov, ki so namenjeni nekdanjim vojakom, stane okoli šest tisoč evrov. Medtem paketni ponudniki za približno dva tisoč evrov priskrbijo tako potrebno opremo (naglavni set in tablico) kot tudi dostop do knjižnice svetov, namenjenih pomoči pri najpogostejših fobijah. Ob hitrem širjenju virtualne terapije so nekatera terapevtska združenja opozorila na problematiko pomanjkljivega usposabljanja. Zaradi relativne novosti tehnologije v svetu terapije je namreč le malo zares usposobljenih terapevtov, ki bi lahko znanje posredovali naprej, prave regulacije ali zahteve po licencah pa za zdaj še ni. Zato se nekateri bojijo, da je na tej točki pogosto izkoriščana le kot atraktivna vaba za potencialne paciente.

Težava bo delno odpravljena, če se bo virtualna pomoč izvajala brez navzočnosti človeškega terapevta. Izsledki številnih raziskav so namreč ta pristop označili za učinkovit. Kažejo, da so lahko terapije na osnovi virtualne resničnosti učinkovite, hitrejše in cenejše, veliko bolnikov pa jim je naklonjeno bolj kot tradicionalnim oblikam terapije. Prav tako naj bi razvoj tehnologije že kmalu dosegel točko, ko bodo naprave, opremljene z biometričnimi senzorji, operirale z dovolj natančnimi podatki, da bo sistem učinkovito ocenjeval, kako nadaljevati terapijo.

 Klara AVSEC
 Splet