Odlašanje, oblika samopoškodovanja?
Pri odlaganju opravil namenoma postavimo kratkoročno zadovoljstvo pred dolgoročno dobro počutje.
Velja prepričanje, da odlaševalci imajo slabe veščine časovnega nadzora. V resnici pa imajo le slab nadzor nad lastnimi impulzi.
Le malo je besed, ki so sposobne v ljudeh vzbuditi toliko strahu kot »rok«. A kljub grozi, ki jo občutimo ob bližajočih se rokih, še vedno odlagamo svoja opravila, uro za uro, dan za dnem, dokler nas časovni pritisk ne prisili v hektično pitje kave sredi noči, v upanju, da nam uspe vse postoriti v pravem času. Prostovoljno se odločimo za odlog, čeprav se dobro zavedamo, da nas bo odločitev kmalu postavila v še slabši položaj. Gre celo za obliko samopoškodovanja, verjame priznani avtor Piers Steel iz Univerze v Calgaryju.
Odlaševalci se zavedajo negativnih učinkov
Negativni učinek odlašanja ni le slabša delovna (ali študijska) učinkovitost, trpi lahko tudi naše zdravje. Posledice kroničnega odlašanja so lahko stres, osebnostna kriza, tesnoba in celo depresija. Ker so odlaševalci pogosteje pod stresom, jih pogosteje mučijo tudi srčni zapleti. Hkrati svoje obnašanje pogosto izvajajo na vseh področjih svojega življenja, zato pogosto ne najdejo niti časa za obiske zdravnika.
Zakaj se torej še vedno odločamo za škodljivo kronično odlašanje? Pri tem pravzaprav pride do prepada med namenom in njegovo izvedbo: čeprav posamezniki vedo, da morajo nekaj opraviti, tega ne zmorejo. Zato pri kroničnih težavah »samo naredi to« zaleže podobno, kot pri depresivnih posameznikih »razvedri se.«
Čeprav so mnogi prepričani, da je odlašanje le rezultat slabega nadzora nad lastnim časom, ima v resnici več opraviti z nadzorom naših čustev. Odlaševalci imajo slab nadzor nad samimi seboj, zato se hitreje vdajo lastnim impulzom. Prav tako svoje trenutne različice prioritizirajo pred svojimi prihodnjimi. V imenu ohranitve dobrega počutja v sedanjosti, breme opravila naložijo na ramena nekoga drugega – svoje prihodnje različice.
Kako nehati zavlačevati?
Med metodami za odpravo toksičnega vedenjskega vzorca je tudi razvijanje sočutja do samega sebe. Posamezniki, ki so prijaznejši in bolj razumevajoči do lastnih napak, imajo manjšo potrebo po popolnosti, zato jih ni strah niti zahtevanih opravil. Tako se redkeje odločijo za odlašanje.