[ POD ŽAROMETI ]: S Pio in Anamarijo v svet glasbe in študija v tujini

Glasbeni svet se zunanjim opazovalcem (ali v tem primeru bolje rečeno poslušalcem?) zdi zelo glamurozen, poln lepe odrske prezence, čudovitih oblek nastopajočih, ogromnih šopkov ob koncu izvedenega koncerta, mogočnih in številnih orkestrov in ‘diva odrskih momentov’.

Pia Majerič in Anamarija Lajh, študentki flavte in glasbene umetnosti na Dunaju in v Gradcu sta z nami delili najbolj pristne odrske občutke, nerodne momente, spomine na svoje začetke in nas naučili mojstrovin vsakdanje organizacije, ki se jim ‘običajni študenti’ lahko malo lažje izognemo.

Blišč flavte, ki je vabil v glasbeni svet

Pia in Anamarija nista samo glasbeni kolegici, pač pa ju je globoka prijateljska vez povezala že v vrtcu. Tako se ne razumeta samo na glasbenem področju, pač pa se po večletnem prijateljstvu zelo dobro poznata, kar je naredilo pogovor še bolj sproščen, poln dopolnjevanj in smeha.

Njune skupne točke bi lahko raztegnili v zelo obširen seznam, vse od tega, da prihajata iz istega kraja (Markovci pri Ptuju), sta iste starosti, do študija sta obiskovali popolnoma enake šole, se učili od enakih profesorjev, v srednji šoli bili celo cimri. Ob vsem tem je simpatično tudi, da ju je kot inštrument flavta prepričala ravno zaradi svojega blišča in elegance.

“Jaz sem si najprej želela igrati violino, ker sem jo videla v orkestru, v katerem se violina pojavlja kot najbolj številčen inštrument. Potem pa sem enkrat videla nastopati flavtistko in mi je bilo fascinantno, kako se je s flavto premikala po odru,” se spominja Pia, Anamarija pa doda, da je tudi sama videla flavto na nekem javnem nastopu. “Ne vem, zakaj me je pritegnila, mogoče zato, ker se sveti.”

Umetnost študija v tujini ali študij umetnosti v tujini?

Ker imamo v Sloveniji zgolj eno akademijo za glasbo, sta se obe odločili za študij v tujini. Anamarija je dodiplomski študij zaključila v Gradcu, kjer študij tudi nadaljuje, Pia pa je diplomirala v Celovcu, na podiplomski študij pa se je podala na Dunaj.

Ob vprašanju zakaj študij v tujini, ugotavljata, da v Sloveniji ni konkurenčnosti med akademijami, kar te velikokrat ne prisili v napredek, obenem pa je študij glasbe v tujini zastavljen veliko širše kot pri nas. “Je pa pri našem študiju veliko odvisno od individualnega profesorja, ki te poučuje inštrument in prav zato je velikokrat rezultat tudi to, da se odločiš za študij v tujini,” ugotavljata.

In če se študij v tujini za marsikoga sliši sanjsko, Pia in Anamarija zagotavljata, da sta se in se še zmeraj spopadata z določenimi izzivi. Kot da celotna izkušnja začetka študija ni dovolj zahtevna za vsakega bruca, sta svojo študijsko pot začeli v zloglasnem letu 2020. Tako je navajanje na čisto pravo študijsko življenje prišlo šele po dveh letih študija. Pia priznava, da jezika na začetku ni znala tekoče, Anamarija se je spopadala z besediščem, ko se je morala sama dogovarjati za elektriko v novem stanovanju. “So pa vse to izzivi, ki jih prebrodiš in se seveda vse da.”

Ker je glasbeni svet zelo mednarodno obarvan, tudi na univerzah ni nič drugače, zato posebnega občutka in obravnave s strani profesorjev, ker sta tujki nista imeli. “Sploh, če se trudiš z jezikom in spoštuješ njihovo tradicijo, to zelo cenijo,” povesta.

“V tipičnem dnevu glasbenika je tipična samo vaja”

“V resnici tipičen dan glasbenika ne obstaja, morda je v navadnem dnevu tipična samo vaja, vmes pa je treba uskladiti še predavanja, sto in eno vajo, korepeticije, vaje z različnimi sestavi …” pravita. Ker vsakdan zahteva ogromno organizacije, izpostavita še, da pri glasbenikih velikokrat pride do izgorevanja in proste dni najraje kar prespita.

Anamarija kot največji izziv vidi ohranjanje motivacije in dolgoročno organizacijo, morda leto, ali celo dve v naprej. “Če razmišljaš samo en semester v naprej, si malo v zaostanku.” Pia ob tem izpostavi še stalno negotovost, zaradi močne konkurenčnosti med flavtami: “V orkestru lahko vidimo največ 3 flavte, kar vse skupaj samo še oteži.”

Za konec še nekaj smeha in spominov

Naš klepet o glasbi, študiju, prednostih in slabostih se je zavlekel tako dolgo, da je vmes že bilo treba podaljšati parkirnino, seveda pa za konec kljub vsemu nismo mogle izpustiti najboljših odrskih anekdot.

Če se zdi, da je na odru vse do potankosti naštudirano, se kdaj pa kdaj v ospredje prikrade tudi kakšna nevšečnost. Anamarija je tako na enem izmed koncertov izgubila del flavte, Pii je pred kratkim, ko si je edinkrat upala nastopati s tablico in ne s kupom not, tablica seveda zablokirala tako, da ni mogla obračati strani.

Ker se med seboj izjemno dobro poznata, nismo mogle izpustiti niti vprašanj na temo “katera bi najverjetneje” in se ob tem tudi iskreno nasmejale. Ob tem smo ugotovile, da bi Pia najverjetneje zaspala na jutranje vaje, ker je zvečer preveč vadila, Anamarija pa bi najverjetneje prej spontano kupila flavto.

Če torej na pogled glasbeni svet deluje kot blišč in skupek lepih melodij, sta nas Pia in Anamarija v navidezno popolnost popeljali z nekoliko bolj realnim pogledom in morda razblinili kakšen mit o glasbenikih. Vsekakor pa potrdili, da si glasbeniki še kako zaslužijo ogromno mero spoštovanja in nenazadnje – bučne aplavze.

Rebeka MIKŠA
Marcel VRBNJAK
Marcel VRBNJAK