KulturaSpekter

Poletno branje #7

Visoke temperature in sonce nista pogoj za branje knjig

V junijski številki Spektra sta bili predstavljeni dve zelo zanimivi recenziji. Prva je bila Še vedno verjamem. V to delo je Ahmed Pašić vstavil kolumne in zapise s socialnih omrežij, ki so sila zanimivi za branje. Drugo delo, ki so ga obdelali recenzisti Spektra je Nella Larsen: Prehajanje, ki se dotika etičnih in rasnih vprašanj.

 

Še vedno verjamem 

Ahmed Pašič

Delo Ahmeda Pašiča, Bosanca, živečega v Jesenicah in Singapurju, je zbirka zapisov na Facebooku in kolumn iz Dnevnika in Dela, skozi katere lahko spoznamo avtorja in njegov način razmišljanja. Med branjem lahko opazimo, da so večinoma zapisani v obliki anekdot, ki jih nato umesti v širši družbeni kontekst.

Zanimivo se mi je zdelo, da se ni odločil zgolj zbrati napisane kolumne, ampak je uporabil tudi zapise z družbenih omrežij. Ob tem velja poudariti, da zapisi s spletnih omrežij niso nič krajši ali manj kakovostni od časopisnih kolumn, četudi bi to lahko morda pričakovali glede na namen družbenih omrežij.

Vsak zapis je sestavljen iz naslova in poudarjene povedi, ki nekako ujame občutek in rdečo nit celotne kolumne. Tematike, ki se jih Pašič dotika, so zelo pestre. Že v spremni besedi poudari, da je knjiga napisana z namenom spodbujanja pozitivne energije in želje po solidarnosti. Lahko bi sklenili, da je vodilna misel vseh družbeni aktivizem, kritika sveta in motivacija bralcem za spodbujanje empatije.

Dotakne se nacionalne raznolikosti in občutka (ne)domačnosti v Sloveniji in Bosni, primerja singapurski zdravstveni in šolski sistem z našim, piše o trgovkah v nakupovalnih centrih in slabih pogojih dela, o svojem vtisu vojne v Bosni in sprejemu beguncev, njihovih občutjih in tako naprej. Zajame širok spekter problematik in jih zapiše na preprost način.

Tok pripovedovanja je preprost in sama knjiga je zelo berljiva. Zlahka jo prebere tudi manj zahteven bralec. Svoje mnenje podaja s pridihom nežnosti in ne kot strastno reakcijo, kar bi zaradi vsebine oziroma izbranih tematik lahko pričakovali. Prav v tej nežnosti sem opazila razliko od drugih podobnih piscev kolumn ali podobnih zapisov, saj pogosteje opazimo pisce, ki pišejo v navalu besa. Kljub temu da se je bil zaradi nezaposlenosti prisiljen vrniti v Singapur, pove, da zaradi tega ni jezen, ampak mu pač ni uspelo kot mnogim drugim. Za to ne krivi sebe ali kogarkoli.

Zaradi pretirane pasivnosti pa tudi anekdotičnosti v kolumnah dobi bralcev velikokrat občutek prevelikega posploševanja in morebitnega avtorjevega pomanjkanja znanja za razlago opisanih težav. Vendar pa zaradi subjektivnosti kolumne stil pisanja ustreza žanru in morda tudi namenu kolumnista.

Prehajanje

Nella Larsen

Prehajanje, roman Nelle Larsen, odpira več pomembnih etičnih in rasnih vprašanj in se dotakne še danes aktualnega rasizma. Izdan je bil leta 1929, v ta leta pa je postavljeno tudi dogajanje romana, in sicer v New York, natančneje v sosesko temnopoltih, Harlem.

Zgodba postavlja v ospredje Irene Redfield in Clare Kendry, prijateljici iz otroštva, ki se ponovno srečata. Roman se začne z Ireninim razburjenim prebiranjem Clarinega pisma, a se kmalu začne spominjati sporočevalke še kot dekletca. Tako jo tok zavesti ponese tudi do njunega zadnjega srečanja v Chicagu, ko je Irene ugotovila, da njena prijateljica »prehaja«, kar pomeni, da so nekateri ljudje mešanih zakonov ali takšni s temnopoltimi predniki, katerih koža ni bila temnejša, svoje poreklo zanikali in se pretvarjali, da so belci z namenom prehoda na »drugo«, privilegirano stran.

Roman nam tako najprej prikaže, kako močna je želja po boljšem življenju in kakšne posledice lahko prehajanje ima. Clare se namreč poroči z Johnom Bellewom, rasističnim belcem, kar bi lahko v primeru njenega razkritja pomenilo tragedijo. Njegovim rasističnim izpadom sta bili priča tudi Irene in prijateljica Gertrude s prav tako temnopoltimi koreninami, ki je tako kot Clare poročena z belcem, vendar se mož njenih temnopoltih korenin zaveda. Ker je dogodek Irene (kot tudi Gertrude) tako močno pretresel, se je odločila, da prekine prijateljevanje s Clare. Kljub temu pa pismo z začetka romana ponovno obudi staro prijateljstvo. Ob moževi odsotnosti se Clare tudi vrne k svojim koreninam in družbi iz preteklega, pravega življenja. Kljub temu je njuno prijateljstvo še vedno na težki preizkušnji. Ali lahko sploh ponovno zmaga?

Čeprav je Clare s prehajanjem dosegla privilegirano življenje belcev, pa ni srečna in hrepeni po svoji prvotni identiteti in okolju. Nella Larsen s svojim slogom in modernističnim pripovednim postopkom, kot je notranji tok zavesti, bralcu še dodatno osvetli položaj prehajajočega, ki se spopada s težavami neenakopravnosti in krivice, posledicami tedanjega rasizma.

 

Ostalo vsebino iz revije Spekter, junij 2018 lahko najdeš spletni čitalnici.

 

https://www.dostop.si/Slikevsebina/fotograf.JPGAna LAH, Martina FRANGEŽ
https://i0.wp.com/www.dostop.si/Slikevsebina/fotograf.JPG?w=780Založba Maks Viktor, Založba Litera

Sorodni članki

Back to top button