IzobraževanjeSpekter

Visoko šolstvo po evropsko?

Ko visokošolske ustanove delujejo kot podjetja, študentje postanejo stranke, izobraževalni proces pa storitev, ki omogoča predvsem napredovanje po ravneh izobrazbe.

Z letošnjim letom brez posebnega pompa mineva dvajset let od podpisa Bolonjske deklaracije. Ko so evropski voditelji junija 1999 v Italiji sprejemali deklaracijo o reformi sistema visokošolskega izobraževanja, je bil poleg poenotenja programov eden izmed njenih poglavitnih ciljev skrajšanje študija z namenom produkcije večjega števila diplomantov, ki bi bili ustrezno kvalificirani, da bi zadostili povpraševanjem na evropskih trgih dela.

Kako?

Visokošolski študij so se odločili razdeliti na dodiplomski in podiplomski študij, pri čemer mora dodiplomski oz. prvostopenjski program trajati najmanj tri leta. Cilji reformatorjev so bili vsekakor plemeniti in nujni, saj je imela pred tem vsaka evropska država lasten visokošolski sistem, zaradi česar je bila primerljivost programov med posameznimi državami izredno nizka. Novost je torej prinašala številne pozitivne učinke.

Se je študij res skrajšal?

A v praksi se je v državah, ki so svoje visoko šolstvo uskladile po bolonjski direktivi, začelo na določenih mestih zatikati. Najprej v točki, ki je predvidevala skrajšanje študija, potem pa še pri dejanski zaposljivosti tistih, ki so prvostopenjski bolonjski študij uspešno končali in se odločili vstopiti na trg dela. V Sloveniji smo prve reformirane visokošolske programe uvedli v študijskem letu 2005/2006. Po podatkih, ki so jih leta 2010, torej v obdobju, ko je dodiplomski študij končala prva bolonjska generacija, pridobili na RTV, se na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani zgolj petdeset izmed skupaj dvestotriinosemdesetih prvih bolonjskih študentov ni odločilo za nadaljevanje študija na drugi stopnji, kar pomeni, da je na tej konkretni fakulteti večina študentov prve generacije po uvedbi reforme, če na nobeni izmed stopenj niso izkoristili dodatnega leta, študirala vsaj pet let, preden so postali razpoložljivi na trgu dela.

Absolvent na vsaki stopnji

Bolonjski študent, ki v času svojega izobraževanja ne ponavlja letnika in ne izkoristi prepisa na drugi visokošolski program, se lahko odloči (iz)koristiti absolventski staž (izraz sicer uradno ni več v rabi), ki predstavlja dodatno leto rednega študija in je namenjen dokončanju vseh študijskih obveznosti. Ker pa je bolonjski program razdeljen na tri stopnje in se vpis na podiplomski magistrski program, tudi če gre za kontinuirani študij, šteje kot prvi vpis, ima študent dodatno leto možnost izkoristiti tudi na drugi stopnji. Iz tega sledi, da lahko vsebinsko enakovreden univerzitetni študij, ki je pred bolonjsko reformo pri nas trajal največ pet let, zdaj, zahvaljujoč novemu sistemu, traja tudi sedem let. Raven sedanje podiplomske magistrske izobrazbe pa je v Sloveniji tudi uradno primerljiva z izobrazbo, ki jo je pred reformo predstavljal štiriletni univerzitetni program.

Nezaposljivi diplomant

Ker je univerzitetna diploma po prejšnjem sistemu namesto s prvostopenjskim bolonjskim programom tako vsebinsko kot zakonsko primerljiva z bolonjskim strokovnim magisterijem, imajo v očeh delodajalcev na tržišču dela pogosto prednost tisti iskalci zaposlitve, ki so diplomirali še pred visokošolsko reformo ali pa magistrirali po sedanjem programu. Vsebinski razlog najbrž v največji meri tiči v tem, da so fakultete, ko je država uvajala reformo, direktivi uspešno prilagodile zunanjo strukturo svojih programov, ne pa tudi njihove vsebine, zato je snov, ki jo je študent pred reformo predelal v štirih letih študija, danes pogosto razvlečena na pet let, zapakiranih v dva ločena študijska programa. Ko slovenski študent uspešno zaključi dodiplomsko izobrazbo, ima tako nemalokrat občutno manj kompetenc kot univerzitetni diplomant pred reformo. Če bi bila implementacija bolonjske reforme uspešna, bi obseg znanja po končani dodiplomski izobrazbi moral biti predbolonjskemu univerzitetnemu programu ne le enak, ampak v primerjavi z njim celo bistveno razširjen.

Ravni izobrazbe

K vzpostavitvi takšnega stanja je s svojimi zakoni v veliki meri pripomogla država. V skladu z evropsko direktivo je bila namreč v Sloveniji leta 2006 sprejeta Uredba o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja, ki je uvedla tako imenovane ravni izobrazbe. To je pri nas v prvi vrsti povzročilo zmedo že zaradi poimenovanja, saj je z ravnmi mišljeno to, kar smo pred tem poznali kot stopnje izobrazbe, s terminom stopnja izobrazbe pa danes govorimo o nivoju študijskih programov, tj. o dodiplomskem, magistrskem in doktorskem (zadnja dva štejeta tudi kot podiplomska študija). Omenjena uredba predvideva osem ravni izobrazbe, vsebuje pa tudi podravni. Glede na ta zakon ima diplomant prve bolonjske stopnje šesto raven in drugo podraven izobrazbe (6/2), diplomant univerzitetnega programa po predbolonjskih programih (poleg univerzitetnih programov smo po starem sistemu poznali še višješolske in visokošolske strokovne programe) pa sedmo raven izobrazbe, enako kot magister druge bolonjske stopnje.

Vse večja zmeda

Zakonskih anomalij, ki spodbujajo nezaposljivost, so se, kot kaže, že pred desetletjem zavedali tudi na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Takrat so v dopisu za RTV zatrdili, da so v osnutku Nacionalnega programa za visoko šolstvo (2011–2020) posebno pozornost posvetili nerodni pretekli odločitvi, ki je z zakonom izenačila staro univerzitetno in današnjo magistrsko izobrazbo. Napovedali so tudi pripravo tako imenovanega Nacionalnega ogrodja visokošolskih kvalifikacij, v katerem naj bi na novo opredelili študijske stopnje. Maja 2011 je bil NPVŠ11-20 sprejet, a zgodilo se ni nič, dokler ni leta 2016 stopil v veljavo Zakon o slovenskem ogrodju kvalifikacij (ZSOK), ki je, namesto da bi anomalije reševal, vse skupaj še dodatno zapletel. Uvedel je namreč še eno klasifikacijo ravni izobrazbe, ki je predvidela deset stopenj. Po tej razvrstitvi sodijo univerzitetni programi prve bolonjske stopnje v sedmo raven izobrazbe, stara univerzitetna izobrazba pa je glede na ta zakon uvrščena v osmo raven in je tako zopet izenačena z univerzitetnim študijskim programom druge stopnje. Spremenilo se torej ni nič, imamo pa sedaj za isto stvar istočasno v veljavi dve pravni podlagi, ki ravni izobrazbe različno opredeljujeta, zaradi česar bo morebitno uvajanje pozitivnih sprememb v prihodnje najbrž še težje.

Razvrednotenje univerzitetnih diplomantov

Če bi (hipotetično) fakultete hotele kljub klasifikacijskim anomalijam v treh letih usposobiti diplomante, ki bi bili vsebinsko enakovredni svojim predbolonjskim kolegom, bi morale vsebino svojih programov prilagoditi, kriterije ocenjevanja pa občutno zaostriti. Pa jim je to v interesu? Visokošolske izobraževalne institucije so namreč v skladu z reformo prisiljene diplome proizvajati tako rekoč po tekočem traku. Če hočejo biti pri tem uspešne, morajo svoje kriterije ocenjevanja, namesto da bi jih zaostrile, največkrat omiliti. Le tako lahko študijske programe izdela večje število študentov, ki pa imajo posledično tudi manj pridobljenih znanj. Tovrstna praksa, ki za večje število univerzitetnih diplomantov skrbi na račun kakovostne izobrazbe, navsezadnje vodi v razvrednotenje univerzitetnega študija, kar se kaže ravno skozi (ne)zaposljivost bolonjskih diplomantov. Kakovost visokošolskih študijskih programov je v zadnjih desetletjih zaradi podobnih razlogov nazadovala v večini evropskih držav. Vse pa se največkrat vrti predvsem okoli denarja.

Finančni razlogi

Finančna sredstva za izobraževanje so marsikje prenizka za kakovostno izvajanje programov, hkrati pa so fakultete od njih vse bolj odvisne. V Sloveniji se sredstva za študijsko dejavnost dodeljujejo na podlagi formule, ki zajema osnovna letna sredstva na eni ter število vpisanih študentov, število diplomantov in faktor študijske skupine na drugi strani. Ker se osnovna finančna sredstva iz leta v leto nižajo, igrata pri financiranju vse večjo vlogo število vpisanih študentov in število diplomantov. To pa vodi v začarani krog, saj bi bile visokošolske ustanove, ki bi v korist zahtevnejšega študijskega programa imele manj vpisanih študentov in posledično proizvedle manjše število diplomantov, na ta račun kaznovane z nižanjem finančnega proračuna. Nekaterim oddelkom določenih fakultet pa bi zaradi majhnega zanimanja za študij po njihovem programu grozila celo ukinitev. Fakultete se zato raje trudijo nivo težavnosti prilagajati večjemu vpisu tudi npr. izrednih študentov, prispevki za izredni študij namreč predstavljajo pretežni del prihodkov, ki jih univerze pridobijo iz drugih sredstev. Danes tako številne visokošolske ustanove delujejo kot podjetja, študentje so se prelevili v stranke, izobraževalni proces pa je nemalokrat postal storitev, ki omogoča predvsem napredovanje po ravneh izobrazbe.

 

Rok KODBA
 Pixabay

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close
Close