Zakaj ljudje v kaznivih situacijah tako radi krivimo žrtve?

Žrtve kaznivih dejanj in drugi negativnih dogodkov lahko včasih postanejo tarče sovražnosti in obtoževanja. Pogosto se v zunanjih opazovalcih pojavljajo misli, da so bile žrtve napadene zaradi banalnih razlogov (kot je na primer stil oblačenja), namesto da bi se osredotočili na dejanja storilca.

Zakaj se včasih odzovemo na tako brezčuten način? Raziskave kažejo, da je vzrokov in vpletenih dejavnikov za victim blaming lahko več.

1. Počutimo se manj osebno ranljive

Opazovati, kako nekdo nepravično postane žrtev, lahko ogrozi naš notranji občutek varnosti: Če se lahko nekaj groznega zgodi njim, se lahko tudi nam. Da bi se izognili tej misli, si pogosto prigovarjamo, da je tudi žrtev zagotovo nekaj naredila narobe. Na ta način se počutimo notranje zaščiteni, dokler iste napake ne bi storili tudi sami.

Ta način razmišljanja raziskovalci imenujejo vera v pravičen svet. Gre za obrambni mehanizem, ki izhaja iz želje po občutku nadzora in predvidljivosti v svetu, ki je pogosto naključen in nepravičen.

2. Želimo se moralno distancirati od žrtve

Pogosto se zgodi, da povezovanje žrtve s kaznivim dejanjem vodi v stigmo in obžalovanje. Tako se lahko distanciramo od motečega dogodka kot celote, tudi od tistih, ki za (kazniva) dejanja niso odgovorni.

Raziskovalci so ugotovili, da se lahko ta distanca še posebej pojavlja pri ljudeh, ki pripisujejo večji pomen vrednotam zvestobe.

3. Bolj se vživimo v storilca

Če se postavimo v vlogo žrtve in poskušamo videti njeno perspektivo, lahko zmanjšamo krivdo – na ta način bomo morda bolje razumeli, zakaj se ni uprla, ali takoj prijavila incidenta. Vendar pa sočutje z žrtvijo ni vedno privzeto stališče ljudi, še posebej, če imamo več skupnega s storilcem.

4. Žrtve razčlovečimo

Žrtve so včasih prikazane objektivizirano, s slikami in opisi, ki se osredotočajo na njihov videz in oblačila, kot da bi fizične lastnosti lahko razložile ali upravičile napad. Raziskave so pokazale, da lahko tovrstne dehumanizirane upodobitve povzročijo, da žrtve obravnavamo kot manj sposobne trpljenja in manj vredne skrbi, zaradi česar so lahko bolj verjetno tarča krivde.

5. Imamo temačne osebnostne lastnosti

Nova študija je pokazala, da ne obstaja le večja verjetnost, da se bo podskupina ljudi vključevala v obtoževanje žrtev, ampak obstaja večja verjetnost, da bi v tem navidezno tudi uživala. Udeleženci, ki so dosegli višje rezultate pri meritvi ‘vsakodnevnega sadizma’, so pogosteje poročali, da čutijo pozitivna čustva, kot so veselje, navdušenje in zabava, kot odgovor na niz hipotetičnih in resničnih življenjskih stisk.

Pomembno je torej, da se kot zunanji opazovalci znamo distancirati od žrtev nasilja, če jim ne znamo ponuditi prave podpore. Seveda pa lahko ob opaženih znakih nasilja sočloveku ponudimo roko in pomoč. Le na pravi način in nikakor z obsojajočimi pogledi in mislimi.

DOSTOP.si / RM
Unsplash