Človekove pravice, ki ponekod še zmeraj niso samoumevne

Človekove pravice obstajajo z namenom zagotavljanja zaščite vsem ljudem. Prvotno so namenjene nudenju zaščite pred “močnejšimi” in zagotavljanju tega, da je vsem omogočen dostop do virov in storitev, potrebnih za spodobno življenje. Preveri človekove pravice, ki bi morale biti samoumevne in vseprisotne, pa še niso.

Zaščita pred spolno diskriminacijo

Čeprav bi radi mislili, da je spolna diskriminacija stvar preteklosti in preteklih obdobij, je pred nami do izenačitve pravic še dolga pot. Mednarodna Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) je določila pravice, ki naj bi se upoštevale ob odpravljanju razlik med spoloma. Čeprav država ta pravila ratificira (priznava), to ne pomeni nujno, da jih tudi dosledno upošteva.

Na primeru Savdske Arabije (kjer so pravila konvencije ratificirali) ženskam še vedno ni dovoljeno početi mnogih stvari, ki se zahodnim ženskam zdijo samoumevne. Svobodne, na primer, niso odločitve o izbiri zakonskega partnerja in o tem, kdaj in kam želijo potovati. Prav tako jih sistem ne ščiti pred zlorabami doma.

Svoboda govora

Na Kitajskem z namenom zatiranja nezaželenega vedenja in mišljenja vladni cenzorji spremljajo telefone, internet, e-pošto in druge oblike komunikacije državljanov. Tam je nedovoljeno javno izražanje nestrinjanja z vlado, kar lahko posamezniku prinese zaporno ali celo smrtno kazen. Med leti 1981 in 2018 je kitajska vlada aretirala več kot 9000 političnih zapornikov.

Pravica do izobraževanja

Čeprav se velikokrat pritožujemo ob jutranjem vstajanju zaradi šole ali faksa, teh “težav” žal nimajo vsi. Izobrazba je prej kot pravica privilegij na primer v Afganistanu. Tam kar 3,7 milijona otrok ne hodi v šolo. K tej številki prispeva več dejavnikov – desetletja spopadov, naravne nesreče, dejstvo, da se mora veliko deklet poročiti mladih …

Pravica do lastnine

V skladu s 17. členom Splošne deklaracije o človekovih pravicah ima vsakdo pravico do lastnine. Na žalost pa v praksi tudi ta pravica ni vedno odraz realnega stanja. V Ugandi lastnina ni omogočena vsem – predvsem ne ženskam. Od 26 odstotkov registriranih zemljišč v državi, jih imajo ženske v lasti samo 5 odstotkov. Na to vplivajo mejni spori in nezakonite izselitve. Razseljevanje iz lastnine, ki bi po vsej logiki morala biti od nekoga, pa je redna praksa.

Suženjstvo – stvar preteklosti? Žal ne

Čeprav je suženjstvo v vseh državah tehnično nezakonito, se v različnih oblikah pojavlja še prevečkrat. V poročilih iz Uzbekistana naj bi tam še leta 2016 skoraj 4 odstotki prebivalstva živeli v sodobnem suženjstvu. Veliko tega predstavlja nabiranje bombaža, ki je prisilno delo. Čeprav je predstavljeno kot “prostovoljno”, še zdaleč ni posledica lastne odločitve “delavcev”.

Se res bliža že leto 2020?

Prav tako še ni samoumevna pravica do poroke. Na Poljskem, na primer, so istospolne poroke še vedno nezakonite, homofobni napadi pa niso obravnavani kot zločini iz sovraštva. Čeprav bi morali vsi imeti pravico do osebne varnosti, tudi ta še ni samoumevna. To je velik problem v Rusiji, kjer je sprejetih zelo malo ukrepov za zaustavitev epidemije družinskega nasilja. Problematična je tudi diskriminacija drugačnih – na primer gibalno oviranih. V Iranu so stigmatizirani do te mere, da so drugače obravnavani tudi iz strani vladnih in zdravstvenih delavcev, poskrbljeno pa ni niti za prilagojen javni prevoz.

Seznam se nadaljuje in nadaljuje – pomanjkljivo je tudi prakticiranje zagotavljanja pravice do svobodne veroizpovedi, zdravstvene oskrbe, pravic do volitev … V nekaterih državah pa tudi še vedno ne upoštevajo pravil Združenih narodov na področju mučenja. To naj bi bilo še vedno pogosto na Šrilanki.

DOSTOP.si / SV
Unsplash