Filip Flisar: “Sam sebi rad rečem: od seljaka do prvaka”
Filipa Flisarja pozna večina slovenske javnosti, bodisi v luči vrhunskega športnika, obraza številnih oglasov, v zadnjem času pa tudi kot uspešnega podjetnika. V torek se je mudil na Štuku, kjer se je spominjal uspešne športne kariere in svojih podjetniških začetkov.
Torkov večer smo lahko preživeli v Štukovi dnevni sobi, kjer nam je družbo delal eden in edini Filip Flisar. Vrhunski športnik, dobitnik kristalnega globusa in zlate medalje na svetovnem prvenstvu, obraz številnih oglasov, v zadnjem času pa tudi uspešen podjetnik. Predvsem pa neposreden, perfekcionist in adrenalinec, ki dobro pozna svoje meje in limite. Po vseh teh nazivih ga pozna širša javnost, tokrat pa smo ga uspeli spoznati še nekoliko bolj osebno.
Iz konservativnega v freestyle
Čeprav Štukova dvorana ni bila polna, je Filip že ob prihodu na oder požel velik aplavz. Njegova sproščenost in preprostost pozitivno vplivata na vse, ki so v njegovi bližini.
Ob začetku pogovora smo se vrnili v Filipovo otroštvo in na njegove športne začetke. “Bil sem otrok, ki ga ne privoščim nobenemu staršu,” se je pošalil. “Kar skakal sem z balkonov, vedno bil v pogonu, verjetno se je že takrat videlo, da sem vse prej kot priden in umirjen,” je nadaljeval. Pa ga je že njegova otroška adrenalinskost pripeljala v svet športa. Najprej v alpsko smučanje, ki ga Filip rad označuje za konservativen šport. “Vse mora biti po točno določenih parametrih, na progi si povsem sam, boriš se sam s seboj in s svojim časom. Jaz pa sem potreboval nekaj še malo bolj ostrega, nepredvidljivega in še bolj adrenalinskega,” se spominja.
Pa je iz konservativnega alpskega smučanja presedlal na nekaj, kar je bilo v Sloveniji skorajda popolnoma novo – smučarski kros. “Uf, ja, začetki so bili težki. Takrat smo bili v ekipi trije, ki smo se s tem želeli ukvarjati čisto zares. Stem, da nismo imeli zaresne ekipe, kaj šele denarja,” pravi.
Pa so kljub temu vztrajali. Druge ekipe so imele po pet trenerjev, oni so bili veseli že za enega. O dodatnih članih ekipe, kot so fizioterapevti, so lahko samo sanjali. Seveda so se velikokrat vprašali, ali je vredno. Filip se spominja svoje prve tekme, ko je poln samozavesti iz alpskega smučanja presedlal na novo disciplino, češ “če sem bil dober tam, bom pa valda tudi tu.” Pa se je na prvi tekmi izkazalo, da niti slučajno ne bo tako. Bil je namreč 58., naslednji dan še slabši. Pa je spet vztrajal. Vse do prve zmage v svetovnem pokalu.
Do prvaka in podjetnika
Od takrat se je Filipova kariera smučarja vzpenjala. Verjetno se vsi spominjamo tistega svetovnega prvenstva, ko je v zadnjih metrih prehitel sotekmovalce in osvojil naziv svetovnega prvaka. Takrat je ob prihodu v cilj izrekel tudi svoje znamenite besede: “Moje pohorske šunke so zašpanale.”
“Besede so bile usodne, ljudje so me po tem poznali,” razlaga. Ker je bilo treba po koncu bogate smučarske kariere najti nov posel, se je ustavil pri svojih besedah in iz njih izpeljal zgodo. Danes ima Filip podjetje Pohorska šunka. “Ker sem perfekcionist, sem res želel predstaviti popoln produkt, tak z zgodbo in okusom. Ne vprašajte, kakšne knjige sem bral v UKM-u, da sem spoznal zgodovino Pohorja in šunke.”
Ob koncu pogovora pa je Filip vsem zbranim položil na srce: “Vztrajanje in trdo delo. To pripelje do rezultatov, ki jih v življenju najbolj cenimo.”
Rebeka MIKŠA
Rebeka MIKŠA
