Izgorelost, utrujenost in stres so besede s katerimi se na žalost v našem vsakdanu vse pogosteje srečujemo. Zdi se, da smo vseskozi na limitu, splošni tempo življenja pa se, v primerjavi s preteklostjo, zaostruje.
Družbena pričakovanja, da je treba vse več delati, biti v službi in na študiju uspešen, imeti urejen dom in družino, ob vsem pa imeti še dobro postavo, lahko posamezniku zelo hitro predstavljajo veliko breme, kar lahko privede v trajno utrujenost, izgorelost, nespečnost in depresijo.
Izgorevanje je proces samoizčrpavanja, ko se posameznik žene čez vse meje, da bi z dosežki zadovoljil lastna pričakovanja, vključno s tistimi, ki mu jih zastavlja okolica. Z visokimi pričakovanji se pogosto srečujemo tudi študenti, ki vrhunec »živčne vojne« doživimo v času izpitnega obdobja, ko se moramo dokazati na izpitih. Posledica nenehnega izčrpavanja s pretiranim delovnim in čustvenim angažiranjem lahko privede do končnega psihofizičnega zloma oz. izgorelosti. Najpogosteje izgorelost (angl. burnout) pojmujemo kot stanje hude čustvene, kognitivne in telesne izčrpanosti.
Podatki nacionalnega inštituta za javno zdravje kažejo, da je izgorevanje v precejšnjem porastu. Z njim se sreča dobra četrtina ljudi, izgorelost pa jih doživi 8 do 10 odstotkov. Med spoloma je enako razširjena. V eni od študij podatki iz Velike Britanije in drugih evropskih držav kažejo, da ima več kot polovica zaposlenih simptome zgodnjih faz, vsak deseti delavec pa doživi skrajno fazo izgorelosti, ki lahko trajno poškoduje njegove delovne sposobnosti. Ogroženi so predvsem perfekcionisti in posamezniki, ki se samovrednotijo po dosežkih, so pretirano občutljivi na kritiko, izgube oziroma zapuščanje, so pretirano odgovorni ali vzgojeni s pogojevano ljubeznijo.
Izgorevanje ponavadi prodira v vse segmente življenja, ne le v poklicno situacijo, ampak tudi v družino, partnersko zvezo in socialno območje. Precejšen problem je, da se ljudje praviloma na znake izgorelosti odzivamo prepozno, ko nastopijo že velike težave. Zato je zelo pomembno, da smo pozorni na simptome in znake, ki nam jih naše telo sporoča in znamo primerno ukrepati.
Simptomi, ki lahko kažejo na izgorevanje:
- občutek kronične utrujenosti,
- nihanje samopodobe,
- sram, tesnoba, jeza in razočaranje,
- čustvena nihanja in izbruhi,
- odmik od ljudi,
- motnje spanja,
- stopnjevanje deloholizma – do izčrpanosti.
Odreagirati je potrebno takoj, ko opazimo prve težave, najkasneje pa takrat, ko sami, predvsem pa naša okolica opaža in nas opozarja na spremembe v našem vedenju in čustvovanju. Izgorelost in pred tem delovni stres se razvijata zelo potiho in počasi. Ko oseba zazna težave v »fazi alarma«, se najprej napreza, vlaga večji napor, stopnjuje svojo aktivnost. Posledično se pojavi preutrujenost, razvijejo se motnje spanja, kar že samo po sebi znižuje delovno učinkovitost. Poleg tega pa že v tej fazi ugotavlja, da se težje zbere, pozablja. Posledično pa napravi več strokovnih napak. Zaradi tega narašča tesnobnost, spreminjati se začne samopodoba. Temu končno sledi psihofizični zlom.
Stvari se v sodobnem tempu življenja odvijajo prehitro. V poplavi informacij in obveznosti nihče ne more biti prepričan o ničemer, niti o sebi. Zato se za trenutek ustavimo in poglejmo, kam drvimo.
Nejc BABIČ
freepik.com
