Neuspeh kot ključ do uspeha
Namesto tega, da dojemaš neuspeh kot oviro, sprejmi neuspeh kot del tvoje poti do uspeha. Ključ do uspeha je namreč prav neuspeh. Raziskave kažejo, da je neuspeh celo nujen za napredek. Če želiš biti uspešen, moraš v 16 % poizkusov biti neuspešen.

Če želiš resnično, resnično uspeti, je paradoksalna rešitev, ki jo predlagajo mnogi uspešni ljudje, da se sprostiš. Albert Einstein je bil izjemno produktiven, a njegov ustvarjalni proces ni šel vedno zgolj navzgor. Namesto da bi se boril proti trenju, ga je uporabil kot priložnost, da je naredil dva ali tri korake nazaj in “poslušal” svojo domišljijo. Naučil se je torej, kako neuspeh izkoristiti za uspeh.
Zakaj je neuspeh pomemben?
Enako je veljalo za Mozarta, ki si je dovolil upočasniti med valovi produktivnosti. Mozart je najboljše ustvarjal, ko je bil najbolj miren. Podobno kot Einstein je tudi Mozart prepoznal, da je najhitrejši način, da se usmeriš k produktivnosti ta, da iščeš prostor in osamo – in sprejmeš, da je nekaj neuspeha potrebnega.

Ena izmed koristi tega je, da puščaš prostor za napake. Sprejemaš, da ne moreš vedno doseči vrhunske produktivnosti. Sodobne teorije učenja in razvoja priznavajo, da je napredek nemogoč brez izziva, kar pomeni, da boš moral neuspeti, preden boš lahko uspel.
Razmerje med uspehom in neuspehom
Pred nekaj leti je skupina psihologov in nevroznanstvenikov skušala določiti popolno razmerje med uspehom in neuspehom. Popoln uspeh je dolgočasen in nezanimiv, popoln neuspeh pa izčrpen in demoralizirajoč. Nekje med tema skrajnostma je točka, ki maksimizira dolgoročni napredek.

Kako pogosto “lahko” delaš napake?
Po mnenju raziskovalcev je optimalna stopnja neuspeha 15,87 odstotka. Kadar imaš dober dan morda preneseš višjo stopnjo napak, medtem ko ob obupanih dneh morda ni tako. Velik vpliv ima seveda tudi tvoja osebnost. Einstein in Mozart sta, z njuno sproščeno naravnanostjo do trenja, bila bolj pripravljena sprejeti napako kot večina ljudi in to morda deloma razloži njuno uspešnost.
Optimalna stopnja neuspeha ti daje objektivno merilo za optimalno težavnost. Če neuspeš enkrat na vsakih pet ali šest poskusov, je to popolnoma normalno. A če skoraj nikoli ne neuspeš, verjetno ne neuspevaš dovolj. Čustveno gledano ti optimalna stopnja napake daje dovoljenje za neuspeh, s katerim se lahko potolažiš. Ne samo, da je neuspeh normalen, ampak je potreben.
Lov za popolnostjo
Enaka pravila veljajo za organizacije, ki prav tako najbolje delujejo, če tolerirajo nekaj neuspeha. Najpogostejši način, kako se zagozdiš v delu, je namreč lovljenje popolnosti.
Če torej predpostavimo, da so ovire v določeni meri potrebne, je naslednje vprašanje, kako jih obvladujemo. Odgovor je v tem, kako dobro neuspevaš, kar nekaterim gre bolje od rok kot drugim.