ŠOUM je v sodelovanju z ekipo Dinner in the dark preizkusil sluh, voh, okus in tip študentov ter pripravil Večerjo v temi, ki je bila točno točno to, kar pove njen naslov: večerja postrežena v popolni temi.
Živčnost pred neznanim, novim
Neznane stvari nas plašijo, zato smo obiskovalci pred pričetkom večerje živčno stali pred dvorano in se spraševali, kaj nas čaka. Ko je prišel čas za vstop smo ob pomoči natakarice, ki je imela očala za gledanje v temi, v koloni ter držeč se za ramena odpravili v zatemnjeno dvorano Štuk.
Takoj, ko se ne moreš več zanašati na vid, se vklopijo preostali čuti. S strahom in radovednostjo sem potipala mizo pred seboj, začutila pribor, kozarec in vodo ter list s pisalom, na katerega sem sproti zapisovala svoje ugotovitve. Zelo hitro se izostri tudi sluh, s katerim približno razbereš velikost prostora, število ljudi in njihovo oddaljenost, kmalu pa spoznaš tudi sosede, ki so v isti zagati kot ti. Na začetku nas je nagovoril moderator Nejc, ki nas je nato vodil čez večerjo in nam nalagal posebne naloge, s katerimi smo preverili svoje čutne zaznave.
Prvi grižljaj in … »kaj je to?!«
V temi je čakanje na hrano še huje, saj ne vidiš kdaj prihaja natakar in kje v dvorani se nahaja, vse kar čutiš je le omamen vonj, ki se širi čez jedilnico. Nato so natakarji končno prinesli predjed, o kateri, razen vonja, nisem imela nobenih drugih informacij. Pojedla sem jo kar z žlico, si vmes pomagala tudi z roko, predvsem pa veliko časa posvetila iskanju hrane na krožniku. Prvi grižljaj je podrl vsa moja pričakovanja, saj si okusa nisem mogla predstavljati preko teksture, barve in oblike hrane, kar delamo s pomočjo vida. Še najbolj me je presenetila tekstura, ki je ob odsotnosti vida veliko bolj izrazita.
Po boječem tipanju glavne jedi sem ugotovila, da je pred mano zrezek s prilogo. Rezanje v temi ni najlažja stvar, še težje pa je narezan košček ujeti z vilico in ga ponesti v usta. Kar naprej sem jedla s praznim priborom, ko pa sem ujela kak košček, je bil ta velik za pol zrezka in ga je bilo nemogoče pojesti. Neprepoznaven pa se mi je zdel okus priloge, mehkega, tankega in podolgovatega testa s kompaktnim, a mazljivim polnilom, za katerega smo na koncu s sosedi ugotovili, da ne gre za nič drugega kot navadne sirove štruklje.
Kmalu se je izkazalo, da smo ljudje v temi pogumnejši, saj je kar nekaj parov zaplesalo, preostali pa smo se veselo pogovarjali s sosedi in preostalimi člani omizja. Zadnji del večerje je prestavljala sladica. Najprej sem začutila le mehko peno, posipano s hrustljavimi koščki, na koncu pa še sočen biskvit z nedoločljivo vrsto sadja in sladkim prelivom.
Ob prižganih lučeh pa še več presenečenj
Po končani večerji so se prižgale luči, ki so me ujele popolnoma nepripravljeno. Moje predstave o sosedih, velikosti mize, urejenosti prostora in barvah so bile napačne, tudi natakarje sem si predstavljala popolnoma drugače. Chef iz restavracije Mango, ki je za nas pripravil vrhunski gurmanski večer, nam je podrobno predstavil menu, ob tem pa so se iz dvorane zaslišali različni vzkliki presenečenja.
Večerja v temi je bila izjemna izkušnja, s katero smo testirali svoje čute in presenetili same sebe. Udeležiš se je lahko v Ljubljani, kjer ekipa Dinner in the dark čutne poslastice pripravlja v Hotelu Slon, lahko pa počakaš, da se Večerja v temi vrne na Štuk in se nam pridružiš naslednjič.
Urška KUR
Urška KUR, Tom KRUS
Nejc VEHOVEC, Tom KRUS