V pustne maske v maju … sanjsko!

Se spomniš, da smo v prejšnjem delu potopisa odpotovali na sever Španije v mestece Santander in njegovo okolico? Na kratko smo tudi omenili, da smo se udeležili dveh pustnih karnevalov in danes ti na široko povem vse, česar se spomnim.

Zakaj ravno maske iz Markovcev?

Markovci pri Ptuju veljajo za eno izmed najbogatejših območij, ki na izjemno majhnem geografskem področju predstavlja domovanje za etnografske maske, ki jih zagotovo poznaš. No, vsaj nekatere izmed njih. Najbolj znan ti je zagotovo korant, potem so pa tukaj še vile, piceki, kurike, orači, kopjaši, takšni in drugačni medvedi in še bi lahko naštevala.

Število mask, ki prihajajo iz Markovcev se zagotovo dvigne nad 10. Markovčani za naš fašenk živimo, ga celo leto komaj čakamo in smo nanj ponosni verjetno bolj kot na zlato olimpijsko medaljo. Komu, ki ni iz Markovcev težko razložimo, koliko nam tak preprost praznik pravzaprav pomeni.

Ker je območje tako obogateno s pustnimi, ali kot rečemo domačini fašenskimi maskami, smo se v sklopu Etnografskega društva korant Borovci Markovčani odpravili na gostovanje na severu Španije. Glavni namen potovanja pa sta bila dva karnevala v dveh idiličnih španskih mestecih Puente Viesgo in Silio.

Maske kar v kovček in hop na letalo?

Priprave so se začele že doma, saj si je korantove zvonce pač malo težko spakirati v standardni letalski kovček. Vse kostume je bilo potrebno pripraviti, skrbno spakirati in s tovornjakom poslati na dolgo pot ter upati, da vse prispe pravočasno in predvsem v enem kosu. Tako so pustne maske korantov, vil, medvedov, picekov in kurik odpotovale več sto kilometrov na španski sever.

Mistično iz kraške jame, ponosno pod slovensko zastavo

Če pust oziroma fašenk pri nas predstavlja nekaj mističnega, tudi v Španiji ni nič drugače. Da bi videli traso prvega karnevala!

V mestecu Puente Viesgo smo se povzpeli na bližnji hrib, na vrhu katerega je kraška jama. Jama je predstavljala izhodiščno točko karnevala in maske iz celotne Španije in slovenska odprava se je iz jame podala na pot karnevala proti dolini. Karneval po klancu navzdol je bil bolj slabo obiskan (ker kdo si pa želi po hribu navzgor?), ko pa smo se spustili v dolino in prestopili prag mestnega trga, nas je pričakala navdušena množica. Ljudje so nam mahali, nas fotografirali in nam ploskali.

In kako lepo je bilo predstavljati pomembno kulturno dediščino svojega kraja. Korantovi zvonci, pokanje biča, pesem vil … Vse to je zvenelo čisto drugače tako daleč od doma, pa mogoče še nekoliko bolj ponosno pod domačimi zastavami, ki so plapolale nad nami na tujih tleh.

In če so domačine čisto prevzele pustne maske iz Slovenije, so Slovence čisto prevzele pustne maske iz celotne Španije. Če so naše pustne maske prilagojene predvsem na zimski čas, so španske seveda prilagojene bolj spomladanskemu:

• ne preveč debela oblačila.
• Intenzivne barve.
• Zvonci.
• Brezrokavniki iz ovčjih kož, ki čisto malo spominjajo na korantovo opravo.
• Glasni zvonci.
• Zvoki dud.

Vse to predstavlja špansko karnevalsko kulturo in prav zanimivo je bilo videti vso kulturno prepletanje in karnevalsko rajanje. In če ste slučajno mislili, da se je karneval zaključil kar ob koncu trase karnevala … Se seveda ni. Sledila je čisto klasična mednarodna fiesta.

Carnaval numero dós!

Če je bilo dan po prvem karnevalu nekoliko težje vstati, vreme pa nam ni bilo nič kaj namenjeno, smo se kljub vsemu odpravili v približno pol ure oddaljeno mestece Silio.

Natovorjeni (s kostumi, ki ob stiku z vodo spuščajo zelo intenzivno in težko odstranljivo barvo) smo v močnem nalivu z dvema dežnikoma šibali od avtobusa do strehe pred neko vaško gostilno. In če so vam misli pobegnile k temu, da smo konec neurja pričakali kar v vaškem gostišču z domačini … Imate prav. Smo se le naučili toliko španskih gostilniških fraz, ki bi jih bilo škoda ne uporabljati tudi v praksi.

Ko se je nebo nekoliko razprlo, so se začele precej hitre priprave na drugi karneval. Kar nekaj časa traja, da si nadanemo pustne maske. Samo pomisli na 30 kilogramov (in še mogoče kaj več), ki jih oblečejo koranti, nekoliko lažje je bilo le vilam, pa še te so imele več opravka z dežniki kot čim drugim. Pa nič zato. Uživali smo na ličnih ulicah, ki so nas vodile skozi mesto Silio in znova ponosno predstavljali svojo državo in domač kraj. Ob vsem tem pa si skušali zapomniti še sleherno tujo masko, ki je pritekla mimo.

Spretno se je bilo potrebno izogniti črnim maskotam, ki so bile v celoti pobarvane s črno barvo, njihov glavni namen pa je bil nekoliko popackati slehernega mimoidočega. Rahlo nelagodno, sploh, če si cel oblečen v belo. Podobno kot dan prej smo skušali s petjem preglasiti glasno bobnanje lokalnih bobnarjev in igranje dud, pa smo se naposled le vdali v usodo in samo uživali ob keltskih zvokih. Tu in tam je bilo potrebno še popaziti, da te z ogromno premikajočo glavo, polno barv, ni udarila kakšna velika pisana maska. Na prvi pogled je še najbolj spominjala na sovo.

“Kako v španščini rečeš korant?”

Tudi po samem karnevalu je beseda tekla o pustnih maskah od tu in tam. Kako prevesti to? Kako prevesti ono? Znaš to povedati v angleščini? Najbolj udarno vprašanje pa se je glasilo: “Kako v španščini rečeš korant?” Na koncu nam ni preostalo drugega, kot da si enostavno kažemo fotografije in posnetke vsak svojega karnevala. Pa seveda ne za prav dolgo. Znova sta nas bolj kot besede povezala ples in fiesta.

Če je bilo nekoliko nenavadno in se je čutilo celo narobe, da v maju ružijo korantovi zvonci in poka bič, smo se tega čudovitega občutka zelo hitro navadili. Težko je razložiti, kakšne občutke v Markovčanih vzbudi preprosto šemljenje, ki sega tako daleč v preteklost. In kako lepo je videti, da ljudi na skoraj drugem koncu sveta tako veseli in čudi vse, kar predstavljamo. In prav to je temu španskemu popotovanju dalo poseben čar!

Rebeka MIKŠA
ED Korant Borovci