SpekterZdravje

Ameriška prepoved splava ali nazaj v srednji vek

Združene države Amerike, dežela svobodnih in dom pogumnih. Njen ustanovitveni dokument trdi, da so ob rojstvu vsi ljudje enaki, da so vsakemu posamezniku podarjene neodtujljive pravice, med katerimi so pravica do življenja, svobode in sreče.

.

Gre za razsvetljenska načela Thomasa Jeffersona, glavnega avtorja Ameriške deklaracije neodvisnosti, s čimer se je trinajst nekdanjih ameriških kolonij odcepilo od Velike Britanije in postavilo prvi kamen ameriške svobode. Že skoraj 250 let mineva od podpisa deklaracije, z vsakim pretečenim dnevom pa se vlada ZDA oddaljuje od načel, ki so jih osnovali njihovi predhodniki. Posameznikove svoboščine so vse bolj omejene, ženskam je odvzeta pravica samoodločanja o lastnem telesu, zdravnikom grozi 99 let zapora zaradi opravljanja umetnih prekinitev nosečnosti. Pozdravljeni v distopični Ameriki 21. stoletja.

Začetek vojne proti ženskam

Pisalo se je leto 1973, ko je ameriško vrhovno sodišče v primeru Roe proti Wade sprejelo ključno odločitev, ki je ženskam na vsem ozemlju ZDA zagotovila pravico do splava. Norma McCorvey je namreč na vrhovnem sodišču izpodbijala teksaško zakonodajo, ki je določala, da je splav neustaven, razen ko je ogroženo življenje nosečnice. Trdila je, da je bila posiljena, za kar je pozneje priznala, da je lagala, da bi dobila priznanje pravice do splava. Zakonodajo proti splavu je branil državni tožilec Teksasa, Henry Wade, kljub temu je vrhovno sodišče razsodilo, da vlada nima pristojnosti, da prepove splav. Le 46 let je trajalo, da je ta pravica začela toniti v pozabo, in sicer z majem letošnjega leta, ko je Kay Ivey, guvernerka zvezne države Alabama, spremenila deklaracijo 314 v zakon.

S tem je prepovedala skoraj vsakršno prekinitev nosečnosti, tudi v primeru posilstva ali incesta, izjema je le resna ogroženost materinega življenja ali zarodka. Sprejeti zakon bo stopil v veljavo 16. novembra 2019 in bo ženskam omejeval zakonito izvršitev splava, zdravnikom ali zdravnicam pa narekoval 99-letno zaporno kazen, če ga bodo opravili. Poimenovali so ga zakon »srčnega utripa«, saj prepoveduje umetno prekinitev nosečnosti po šestem tednu od spočetja, torej takoj, ko se lahko zazna srčni utrip fetusa, ko se ženske komaj zavedo, da so noseče.

Leta 2014 je bilo v Ameriki opravljeno 926 tisoč splavov

Treba se je zavedati, da Alabama ni bila prva zvezna država, ki je predpostavila takšen zakon. Že leta 2013 je podoben zakon skušala uveljaviti Severna Dakota, a je ameriško vrhovno sodišče postopek sprejema zakonodaje ustavilo. Od takrat je Severni Dakoti sledilo veliko držav z republikansko večino, med drugim Iowa, Kentucky in Misisipi, vendar so takšne restriktivne zakone sodišča doslej spretno zavračala na podlagi primera Roe proti Wade.

A zdaj je razmerje moči na vrhovnem sodišču ZDA malce drugačno, potem ko si je predsednik Donald Trump z imenovanjem Neila Gorsucha in Bretta Kavanaugha za vrhovna sodnika zagotovil trdno konservativno večino. Tako je sprejetje zakona v Alabami prineslo val restriktivnosti, da so podobne zakone kmalu sprejeli tudi v Georgii, Misuriju in Ohiu. Ti zakoni bodo morda neizvršljivi zaradi odločitve vrhovnega sodišča v primeru Roe proti Wade, ki je legaliziral splav v vseh 50 državah, toda nasprotniki splava upajo, da bodo njihovi pravni izzivi služili kot gonilo vrhovnega sodišča, da bo sčasoma razveljavilo tudi omenjeno sodbo.

Puščave splava

Inštitut Guttmatcher je leta 2014 ugotovil, da 93 odstotkov okrožij Alabame ni imelo klinike, ki bi omogočala splav. To pomeni, da morajo ženske v Alabami potovati v druge zvezne države, da bi ga opravile. Tudi če jim je to omogočeno znotraj lastne zvezne države, pa si mnoge ženske ne morejo privoščiti, da bi prekinile nosečnosti, saj veliko držav ne vključuje splava na seznam zdravstvenih storitev, do katerih lahko ljudje z nizkimi dohodki dostopajo prek Medicaida, zdravstvenega zavarovanja, ki ga financira država. Zraven tega ima šest zveznih držav ZDA samo eno kliniko, ki omogoča splav, gre za Kentucky, Misisipi, Misuri, Severno in Južno Dakoto ter Zahodno Virginio, zaradi mnogih okleščenj proračunov pa se širijo tako imenovane »puščave splava«, tako da večina posameznic živi več kot 100 milj od ponudnika splava.

Progresivna Evropa, progresivnejša Slovenija

Prekinitev nosečnosti je legalna v večjem delu Evrope, čeravno prihaja med posameznimi državami do omejitev, po katerih je prekinitev dostopna. Najstrožje omejitve so v državah z močno prisotno katoliško vero, med drugim na Malti, v Severni Irski in mikrodržavah, kot so Vatikan, San Marino, Lihtenštajn in Andora, kjer je splav nezakonit ali močno omejen. Drugi državi z obstoječimi, vendar nekoliko manj strogimi omejitvami sta Poljska in Monako, v vseh preostalih evropskih državah pa je splav zakonit v prvem trimesečju. Države z liberalno zakonodajo imajo najnižjo stopnjo splavov, saj so ženske bolje obveščene o kontracepciji. Če pogledamo globalno, so tako najliberalnejši zakoni glede prekinitve nosečnosti v Evropi in Severni Ameriki, najbolj restriktivni pa na področju Oceanije, v Afriki, Latinski Ameriki in na Karibih, kjer 26 držav na naštetem območju ne dovoljuje splava v nobenem primeru, tudi kadar je ogroženo življenje ženske. V takšnih razmerah živi 5 odstotkov oziroma 90 milijonov žensk.

S ciljem ohranjati reproduktivno zdravje žensk se tudi v Sloveniji dopušča umetna prekinitev nosečnosti in ženske lahko legalno opravijo splav že od januarja leta 1951. Tako je v 55. členu ustave zapisano, da je odločanje o rojstvu svojih otrok svobodno, država pa zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločijo za rojstvo ali proti njemu. Splav se opravi na zahtevo ženske do 10. tedna nosečnosti, pri višji nosečnosti pa o možnosti splava odloča komisija, ki navadno dovoli možnost splava le takrat, ko zanj obstaja medicinsko utemeljen razlog. Največkrat takrat, če nadaljevanje nosečnosti ogroža življenje oziroma zdravje ženske ali ob nepravilnosti ploda.

Zakoni proti splavom teh ne ustavljajo, temveč jih delajo nevarne

Za prekinitev nosečnosti v Sloveniji ni starostne omejitve, pri mladoletnih posameznicah niti ni potrebno dovoljenje staršev ali skrbnikov, edini pogoj je zmožnost razsodnosti ženske. Podatki kažejo, da trend dovoljenih splavov že nekaj let pada. Tako lahko v zadnjem Zdravstvenem statističnem letopisu Slovenije, ki ga vodi Nacionalni inštitut za javno zdravje, vidimo, da medtem ko je bilo leta 2008 skupno število dovoljenih splavov v Sloveniji 4986, se je to število do leta 2017 zmanjšalo na 3529. Zanimiv je tudi podatek, da med mladimi v Sloveniji ni veliko umetnih prekinitev nosečnosti. Največ jih je v starostni skupini med tridesetim in štiriintridesetim letom, pri čemer po številu opravljenih splavov izstopa osrednjeslovenska statistična regija, ki ji sledi podravska.

Zakoni proti splavom pa teh ne ustavljajo niti jih ne zmanjšujejo, temveč jih delajo nevarne. Če se splav izvaja s pomočjo usposobljenega zdravstvenega delavca v sanitarnih razmerah, je eden najvarnejših medicinskih postopkov. Toda ko so splavi omejeni ali kriminalizirani, so ljudje prisiljeni iskati nevarne načine za prekinitev nosečnosti. Po vsem svetu je tako vsako leto hospitaliziranih 5 milijonov žensk zaradi zapletov, povezanih s splavom, umre pa jih približno 47.000.

ZDA imajo že sedaj najvišjo stopnjo umrljivosti mater v katerikoli razviti državi, zvezne države z bolj restriktivnimi zakoni o splavu pa imajo še višje stopnje umrljivosti dojenčkov in mater. Če bodo sprejeti zakoni obveljali, bodo med najbolj prizadetimi ženske z nizkimi dohodki, najstnice, migranti, begunci in temnopolte posameznice. Že sedaj afroameriške ženske v ZDA v primerjavi z belkami trikrat pogosteje umirajo zaradi zapletov med nosečnostjo ali rojstvom. Takšna neenakost pa bo razlikovanja z novimi restriktivnimi zakoni le še poglobila. Ali se lahko potem takšna država še naprej oklicuje za deželo svobodnih in dom pogumnih?

 

 Klemen POLANEC
 Pixabay

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close
Close