EU z novimi ukrepi za omilitev energetske krize in za večjo samooskrbnost

Leta 2022 je EU zaradi ruske invazije na Ukrajino v rekordnem času zmanjšala odvisnost od ruskega plina in nafte. Delež ruskega plina je padel z okoli 40 % na manj kot 15 %, uvoz nafte pa skoraj povsem izginil. EU je energijo nadomestila z uvozom iz Norveške, ZDA, Alžirije in drugih držav. A zdaj jo znova pretresa vojna na Bližnjem vzhodu, ki ogroža plinovode, naftna in plinska polja, s čimer se povečuje nevarnost motenj v oskrbi z energijo. Wael Sawan, izvršni direktor podjetja Shell, je tako nedavno celo napovedal, da bi lahko v Evropi že prihodnji mesec primanjkovalo goriva, če bi se motnje še stopnjevale.

Ima Evropa kratkoročen načrt?

Evropska komisija predlaga, da države članice začasno znižajo davke in omrežnine na elektriko, omogočijo več fleksibilnosti pri subvencijah in državni pomoči ter po potrebi prilagodijo cene energije, ki nastajajo zaradi sistema za ogljične izpuste, da ne bi previsoke cene obremenile uporabnikov. Namen teh ukrepov ni neposredno povečati zaloge plina ali goriva, ampak omiliti vpliv visokih cen in zagotoviti, da bodo prebivalci in podjetja tudi v primeru motenj dobave lahko normalno delovali, dokler dolgoročne rešitve, kot so nove jedrske elektrarne, obnovljivi viri in pametna omrežja, ne postanejo realnost.

Brez Rusije in Bližnjega vzhoda bo težko

Danes plin v Evropo prihaja z različnih koncev sveta. Največ iz Norveške, velik delež pa tudi iz Združene države Amerike v obliki utekočinjenega zemeljskega plina (LNG). Pomembni partnerji so še Alžirija, Katar in Azerbajdžan. Vendar je tudi dobava plina iz navedenih držav pod vprašajem. V zadnjih dneh je Iran namreč izvedel udar na več naftnih in plinskih objektih v Perzijskem zalivu, vključno z obsežnimi energijskimi kompleksi v Katarju, kot je Ras Laffan — eden največjih svetovnih terminalov za utekočinjen zemeljski plin (LNG). Zaradi napadov je Katar razglasil določene prekinjene pogodbene obveznosti za nekatere dele Evrope in Azije.

Podobno je z nafto — prihaja z različnih koncev: iz ZDA, Norveške, Afrike in Bližnjega vzhoda. Pogosta predstava, da Evropa energijo dobiva predvsem z Bližnjega vzhoda, ne drži povsem. Ta regija je pomembna, ni pa edini vir. A nova razpršenost ima svojo ceno. Ker je EU del večje, globalne infrastrukture, se vsak večji konflikt, vsaka motnja v transportu ali politična napetost, hitro pozna pri cenah energentov.

Tudi Slovenija ima nekaj lastnih virov fosilnih goriv

Tudi Slovenija ima nekaj lastnih fosilnih virov – najbolj znano je plinsko in naftno polje pri Petišovcih v Prekmurju. Tam so že desetletja prisotne vrtine, ki proizvajajo zemeljski plin in manjše količine nafte. A to nahajališče Sloveniji ne omogoča energetske neodvisnosti, saj gre za majhne količine in staro infrastrukturo, ki ji grozi zaprtje. Inšpektorat je namreč družbi, ki je upravljala polje, do konca leta 2025 prepovedal nadaljnje izkoriščanje plina in nafte, ker za to ni ustrezne koncesije in ker naj bi stara oprema predstavljala tveganje za okolje in ljudi. Zaradi tega proizvodnja počasi ugaša, kar pomeni, da Slovenija še vedno večino svojega plina uvaža iz tujine. Plin prihaja večinoma prek Avstrije, kjer je eno ključnih evropskih vozlišč. Njegov dejanski izvor pa je razpršen — od Norveške do ameriškega LNG-ja. Nafta v Slovenijo prihaja po naftovodu prek Italije in Avstrije, spet iz različnih delov sveta. Slovenija torej ni odvisna od ene države — je pa odvisna od sistema, v katerega je vključena.

Nas lahko reši gradnja drugega bloka Nuklearke Krško?

Edina resna domača opora ostaja Nuklearna elektrarna Krško, skupaj s hidroelektrarnami. A tudi to ni dovolj za popolno samozadostnost. Prvi blok Nuklearne elektrarne Krško (NEK) je danes eden ključnih virov električne energije v Sloveniji, saj pokriva približno četrtino celotne proizvodnje. Če bo Slovenija pridobila tudi drugi blok, ki naj bi imel enako moč (~700–1000 MW), bi oba bloka skupaj lahko proizvedla okoli 40–50 % vse slovenske elektrike. Glede gradnje drugega bloka je trenutno sicer v pripravi projekt JEK2 (NEK 2), ki bi pomenil novo jedrsko enoto ob obstoječi elektrarni. Gre za zelo veliko in dolgotrajno investicijo, ki se načrtuje šele zdaj. Če se gradnja začne (kar je odvisno tudi od politične volje), bi po oceni nekaterih scenarijev lahko prva elektrika iz drugega reaktorja prišla na omrežje šele okoli leta 2035 ali pozneje.

Jedrska energija: vrnitev stare razprave

V zadnjih letih se je v Evropi znova odprla razprava o jedrski energiji. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je 10. marca 2026 na jedrskem vrhu v Parizu kot odgovor na nedavni napad na Iran celo dejala, da je bilo zmanjševanje vloge jedrske energije “strateška napaka”.

Jedrske elektrarne zagotavljajo stabilno proizvodnjo elektrike, niso odvisne od vremena in imajo nizke izpuste. V času negotovosti to postane velika prednost. Leta 1990 so evropske jedrske elektrarne z elektriko zalagale kar tretjino kontinenta, danes pa je ta delež padel zgolj na 15 odstotkov. A Evropa tu ni enotna. Francija na jedrsko energijo še naprej močno stavi, medtem ko jo je Nemčija skoraj povsem opustila. Ta razlika razkriva globlji problem: skupna evropska energetska politika obstaja, a v praksi jo oblikujejo nacionalni interesi.

Nedavno je Evropska komisija za razvoj jedrske energije naredila pomemben korak naprej. Za leti 2026 in 2027 je sprejela poseben program Euratom, ki bo s finančno injekcijo v znesku 330 milijonov evrov financiral raziskave, inovacije in razvoj novih jedrskih tehnologij pa tudi raziskave na področju varnega ravnanja z radioaktivnimi odpadki in varnosti obstoječih reaktorjev. To pomeni, da bo EU podpirala tako izboljšave obstoječih jedrskih elektrarn kot tudi razvoj malih modularnih reaktorjev (SMR) in prihodnje tehnologije, kot je jedrska fuzija.

Obnovljivi viri: nujni, a ne dovolj

Velik del evropske prihodnosti temelji na obnovljivih virih — soncu, vetru in vodi. Ti viri so čisti in dolgoročno ključni za trajnostno energetsko oskrbo. A imajo omejitve. Sonce ne sije vedno, veter ne piha vedno, in ko proizvodnja pade, mora nekdo oz. nekaj zapolniti vrzel. Danes to pogosto pomeni plin ali druge fosilne vire.

Trenutno je Evropa s obnovljivimi viri delno samooskrbna — v nekaterih državah, kot sta Španija ali Nemčija, obnovljivi viri pokrivajo že četrtino ali več električne energije. Kot smo že pisali, je Slovenija je v primerjavi s številnimi evropskimi državami manj samooskrbna, saj obnovljivi viri pokrivajo le približno petino električne porabe. Največ prispevajo hidroelektrarne, vetroelektrarn je malo, sončne pa se šele sedaj hitro širijo.

Zavod PIP
Pixaby