GlasbaSpekter

Glasba na rentgenskih slikah

Zgodbo o rentgenskem avdiu, kakor so poimenovali glasbo, ki so jo pod železnim Stalinovim režimom v Sovjetski zvezi na skrivaj kopirali in širili tamkajšnji avdiofili, je pred nekaj leti lansiral britanski vokalist in producent Stephen Coates, ki je med tem, ko je leta 2014 s svojim bendom The Real Tuesday Weld igral v Rusiji, prišel v stik z nenavadno glasbeno ploščo, ki je namesto na običajen vinil imela zapis odtisnjen na rentgensko sliko.

Cenzura

Prepovedovanje kulturnih proizvodov je bilo od nekdaj stalna praksa represivnih režimov. S prepovedjo glasbenih del so se denimo v Južni Afriki srečevali v času apartheida, o čemer smo pisali v januarski izdaji Spektra v prispevku o ameriškem glasbeniku Sixtu Rodriguezu. Po islamski revoluciji leta 1979 v Iranu so se z njo srečali tamkajšnji prebivalci, motiviko preprodaje na skrivaj kopirane zahodne glasbe v Iranu najdemo npr. v avtobiografskem stripu Perzepolis avtorice Marjane Satrapi, ki je skozi risoroman opisala svoje odraščanje v Teheranu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Da se v Iranu glede tovrstnih prepovedi do danes ni veliko spremenilo, pričajo podobni motivi, ki se pojavijo v skrivaj posnetem dokumentarnem filmu Taxi s strani države prepovedanega iranskega režiserja Jafarja Panahija, ki je izšel leta 2015. Panahi je za potrebe snemanja najel taksi, vanj namestil kamero, ki je snemala potnike, in iz tega naredil precej odmeven film, ki je bil ob izidu predvajan tudi na slovenskem filmskem festivalu Liffe.

Sovjetska zveza

Stalin je cenzuro kulturnih produktov uvedel okoli leta 1932. Od takrat naprej je moralo biti vsako umetniško delo potrjeno s strani države. Po drugi svetovni vojni, ko se je začela hladna vojna, je Sovjetska zveza nenadoma prepovedala jazz in sorodne glasbene zvrsti, ki so prihajale z zahoda. Ker so takrat že obstajale ruske glasbene skupine, ki so igrale tovrstno glasbo, prebivalci pa so v stik z njo prišli tudi npr. v zahodnih filmih, je bila ta glasba, predvsem med mladimi, tedaj že izredno popularna. Ko je začela veljati prepoved, so ruske jazz glasbenike aretirali in poslali v gulage, vsako produkcijo in širjenje takšne glasbe pa ravno tako strogo sankcionirali. Poleg zahodne glasbe so prepovedali tudi glasbo ruskih izseljencev, ki se niso vrnili v Sovjetsko zvezo in so bili zato označeni za izdajalce, pa tudi avtorjev, ki so jih sumili homoseksualnosti itn., dokler ni bilo na koncu prepovedano že skoraj vse, celo izvajalci avtorske glasbe, ki niso bili člani državne “zveze komponistov”.

Stanislaw Filo

Ker je vso glasbeno produkcijo kontrolirala država, je bil dostop do prepovedanih izvajalcev tako rekoč nemogoč. Če se je bilo že mogoče dokopati do kakšne plošče, pa je ta zaradi redkosti stala toliko kot takratna mesečna plača, zato so si jih lahko privoščili le redki. Odločilno vlogo pri iskanju načina, kako zaobiti prepoved, je imel dogodek iz leta 1946, ko je v takratni Leningrad prišel Poljak po imenu Stanislaw Filo in s seboj nosil zelo nenavadno napravo, ki jo je pred tem kot vojni plen ukradel v Nemčiji. To je bila nekakšna prenosna snemalna naprava, s katero je bilo mogoče v kos plastike izdolbsti zvočni zapis. Od oblasti je dobil dovoljenje, da je odprl trgovino, v katero je postavil tudi omenjeno napravo, in si začel kruh služiti tako, da je ljudem zaračunal snemanje krajšega zvočnega posnetka in jim ga natisnil kot spominek. Ob večerih, ko je bila trgovina zaprta, pa je podobne reči počel tudi s prepovedano glasbo in postal eden prvih razpečevalcev kopij prepovedanih plošč. Zaradi vzporednic s tem, kar danes imenujemo piratstvo (in ne v izvirnem pomenu besede), bi lahko Stanislawa Fila najbrž označili za enega izmed prvih piratskih razpečevalcev na svetu.

Vzpon “piratstva”

Nekega dne je v njegovo trgovino zašel tudi mlad, komaj devetnajstletni inženir in glasbofil Ruslan Bogoslowski. Po Coatesovih besedah je Bogoslowski vstopil v trgovino v trenutku, ko se je v notranjosti predvajal tango. Takoj ga je zanimalo, ali je to glasbo mogoče tam kupiti, lastnik pa mu je namignil, naj se oglasi, ko bo trgovina zaprta. Tako je začel k njemu vse pogosteje zahajati in kmalu prišel na idejo, da bi lahko začel glasbene plošče kopirati tudi sam. Na skrivaj si je naredil tehnične zapiske o snemalni napravi, nato pa v delavnici svojega očeta, s pomočjo sestavnih delov, ki jih je nabral iz starih gramofonov in drugih strojev, tudi dejansko izdelal napravo, ki je bila zmožna v plastiko izdolbsti zvočni zapis. Potem pa se je pojavila nova težava. Izkazalo se je, da je v Sovjetski zvezi izredno težko dobiti zadostno količino primernega in cenovno dostopnega materiala, na katerega bi bilo mogoče zapisovati glasbo. Med vnetim iskanjem alternativ so odkrili, da je težava rešljiva s pomočjo rentgenskih slik.

Rentgenski avdio

V tistem času je v Sovjetski zvezi veljal odlok, da bolnišnice rentgenskih slik ne smejo predolgo skladiščiti. Zaradi nevarnosti požara, material je bil namreč vnetljiv, so jih morale enkrat letno uničiti. Bogoslowski in ekipa so se tako z nekaj steklenicami vodke odpravili v bolnišnico in naredili izmenjavo. S tem so si zagotovili dovolj plastičnega materiala, da so zlahka izdelali večje količine plošč in jih prodali na leningrajskem črnem trgu. Njihove plošče so zvenele bolje kot tiste, ki jih je zapisoval Stanislaw Filo, zato je ta kmalu začel izgubljati posel. Ekipi Bogoslowskega je šlo tako dobro, da so kmalu postali znani pod imenom Tolpa zlatega psa. Najbrž so bili prva piratska podtalna založba na svetu, ki je širila neuradne kopije glasbenih plošč. V stilu Johannesa Gutenberga, človeka, ki je pred dobrimi petstotimi leti izumil tiskarski stroj, potem pa nalašč čim bolj razširil skrivnosti njegovega delovanja, je tudi Bogoslowski drugim razpečevalcem rade volje razkril skrivnost delovanja naprave in celo izdelal kopije stroja, ki so potovale v druga sovjetska mesta.

Zaradi vzporednic s tem, kar danes imenujemo piratstvo, bi lahko Stanislawa Fila označili za enega izmed prvih piratskih razpečevalcev na svetu.

Reakcija oblasti

Ker se je prepovedana glasba bliskovito hitro širila, so nanjo kmalu postale pozorne tudi sovjetske oblasti. V petdesetih letih so aretirali številne izdelovalce rentgenskih kopij, tudi Bogoslowskega, in jih zaradi nedovoljenih dejavnosti poslali v gulag. Borisu Taiginu, Ruslanovemu bližnjemu prijatelju, ki je pri kopiranju sodeloval že od samega začetka, so prisodili sedem let, Bogoslowskemu pa pet let. Taigin je dobil dve dodatni leti le zato, ker je pisal in snemal tudi lastno glasbo. A izpustili so ju že po dveh letih, saj je 1953 Stalin umrl, oblasti pa so po njegovi smrti oprostile večje število zapornikov. Pripadniki Tolpe zlatega psa so nemudoma po vrnitvi v Leningrad začeli s ponovnim kopiranjem in razpečevanjem rentgenskih glasbenih plošč, a so Bogoslowskega kmalu ponovno ujeli in poslali nazaj v gulag. Ko je prišel ven, se je procedura še tretjič ponovila.

V petdesetih letih so aretirali številne izdelovalce rentgenskih plošč in jih zaradi nedovoljenih dejavnosti poslali v gulag.

Glasba skozi pesek

Bogoslowski se je v času svojega ilegalnega delovanja ves čas trudil, da bi izpopolnil tehniko zapisovanja zvoka na svoji napravi in s tem izboljšal kakovost končnega produkta. Glasba, posneta na odpadne rentgenske slike, je bila namreč v primerjavi z originali izredno slabe kakovosti. Melodije je obdajalo hreščanje, ki je bilo skoraj enake glasnosti kot sam glasbeni posnetek (nekateri so zvok opisali kot poslušanje glasbe skozi pesek), a tudi nizka kakovost ni preprečila povpraševanja, saj bile takšne kopije na črnem trgu izredno poceni. Ker je bila vsaka plošča unikatna, je lahko kakovost posnetka od produkta do produkta variirala, cene posameznih plošč pa so se med seboj razlikovale glede na kakovost. Kupci so zanje tudi barantali.

Ena izmed priročnejših lastnosti je bilo dejstvo, da jih je precej lahko skriti, saj so bile izredno prožne, zaradi česar jih je bilo mogoče močno prepogibati. Rusi so jim zaradi videza v slengu rekli kar “rebra.” Na tržišču so se ohranile do leta 1966, kasneje, po pojavu kaset, pa so jih ljudje zaradi slabega zvoka prenehali kupovati. Stephen Coates, ki je zaslužen za to, da je zgodba o iznajdljivosti ruskih glasbofilov obkrožila svet, je v sklopu projekta X-ray Audio pripravil tudi razstavo z originalnimi ploščami in eksponati iz tega obdobja, ki je do danes gostovala v številnih državah po svetu, tudi npr. v Izraelu in na Japonskem. Na to temo pa je leta 2016 posnel tudi dokumentarni film z naslovom Roentgenizdat: Bone Music.

 

 Rok KODBA
 osebni arhiv

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close
Close