
V začetku leta je na družbenih omrežjih zaokrožil primer 27-letnega Raphaela Samuela. Prepričan, da je človeški obstoj le dolg niz trpljenja. In da bi se planetu in drugim bitjem godilo mnogo bolje, če bi naša vrsta izginila. Je starša tožil, ker sta ga rodila brez njegovega privoljenja. Samuel še zdaleč ni edini, ki odločitev za nadaljevanje človeškega rodu vidi predvsem kot moralno vprašanje. Ustvariti novo bitje pomeni ustvariti srečo, a tudi trpljenje. In če se lahko skozi življenje marsikaj izboljša, gre lahko tudi – in povsem verjetno tudi bo šlo – marsikaj zelo narobe. Ko smo soočeni s prihodnostjo, ki jo zaznamujejo podnebne spremembe, spreminjajoča se družbenopolitična sfera in povečana ekonomska neenakost, se je smiselno vprašati, kdaj je prav, da imamo otroke. Antinatalisti bi odvrnili, da nikoli.
Eksistencialno posilstvo, primerljivo s suženjstvom

Z njihovega filozofskega stališča je rojstvo vedno moralno slabo dejanje, primerljivo celo z ugrabitvijo in suženjstvom. Navsezadnje se zgodi brez posameznikove privolitve in vodi v neizogibno trpljenje. Čeprav antinatalisti ne zanikajo lepih strani življenja, pa nenehen pritisk potreb, bolezni, slabih navad, tujih pričakovanj, neizpolnjenih sanj, strtih src in staranja tehtnico užitkov in bolečine vedno prevesi na stran trpljenja.
Medtem ko je ideja, da je bolje ne biti rojen, privlačila že antične Grke. Je antinatalizem produkt modernega sveta – prvič v zgodovini človeštva otroci niso ključni za uspeh, blaginjo ali smisel življenja številnih ljudi. Tako je že v 19. stoletju Schopenhauer predlagal, da ljudje ne bi več obstajali, če bi bila odločitev za razmnoževanje izključno racionalna. Najbolj znan sodobni argument v bran antinatalizmu pa je v začetku tega tisočletja objavil južnoafriški profesor David Benatar.
Osnoval ga je na splošnem soglasju, da je trpljenje vedno slabo, odsotnost trpljenja pa dobra. Medtem ko je na drugi strani blaginja vedno dobra, odsotnost blaginje pa ne nujno slaba, temveč potencialno le nevtralna. In ker obstoj praviloma prinese tako slabo (trpljenje) kot dobro (blaginjo), neobstoj pa lahko prinese le dobro (odsotnost trpljenja) in neslabo (odsotnost blaginje), je neobstoj potemtakem vedno boljša racionalna izbira od obstoja. Z drugimi besedami – obstoj je lahko dober in slab, neobstoj pa je lahko le dober.
Z obrobja na družbena omrežja
Benatarjev argument je postal tarča številnih kritik. Kritike so pogosto predlagale, da ena največjih tragedij človeštva ni trpljenje. Temveč grozljiva moč človeškega uma, ki je zmožen ustvariti “samozadostne blodnje takšnih razsežnosti”. In čeprav je celo Benatar sam v intervjuju za revijo New Yorker priznal, da ne verjame, da bo antinatalizem kdaj širše sprejet. Ker je v nasprotju s preveč biološkimi nagoni, gibanje uspešno prerašča svoj nekdaj obrobni položaj. Da se vztrajno prebija v resnejše kroge moralne filozofije in javnega diskurza, so zaslužni tudi njegovi številni podporniki. Podporniki so svoje mesto našli na družbenih omrežjih.
Samo na Redditu ima podbralnik r/antinatalism skoraj 45 tisoč članov, ki dnevno odpirajo eksistencialno obarvane razprave, iščejo nasvete o sterilizaciji in delijo osebne razloge za prekinitev lastne genske verige. “Življenje je eksistencialno posilstvo,” je zapisal eden izmed uporabnikov omrežja. “Vsakodnevno izkusim veliko bolečine in še zdaleč nisem popolna oseba. Toda kljub vsemu si lahko oddahnem, vedoč, da v to življenje ne bom pripeljal še enega bitja. Prekinil sem verigo in končal cikel trpljenja,” je delil drugi. Medtem ko nekatere bremenijo pomisleki o prenosu dednih bolezni ali splošnem življenjskem trpljenju, je za mizantrope, eno večjih podskupin gibanja, človek preprosto odvratno bitje, ki predstavlja nasprotje sami ideji dobrega.

Med slednjimi so vse glasnejši tudi posamezniki, ki jih skrbi davek, ki ga ljudje terjajo od skupnega planeta. Tudi številni okoljevarstveniki se strinjajo, da je imeti otroke preprosto sebično – ne le ker bi jih obsodili na življenje na propadajočem planetu, temveč ker bi le prispevali k problemu globalne prenaseljenosti, s tem pa pospešili podnebne spremembe. Pred časom je na družbenih omrežjih zaokrožila tudi peticija, naslovljena na Združene narode, ki je zahtevala omejitev rojstev z namenom zajezitve podnebnih sprememb.
Najbolj divja fantazija: gumb, ki bi v trenutku izbrisal človeštvo

Ne glede na ozadje odločitve antinataliste druži želja po zaustavitvi reprodukcije človeške vrste. Čeprav posamezniki priznavajo, da je njihova fantazija velik rdeč gumb, ki bi v trenutku izbrisal celotno človeštvo, pa v osrčju ideje antinatalizma ostaja koncept privolitve – ne samo za začetek, tudi za konec obstoja. Tako nasilen izbris človeštva zanje ni sprejemljiva možnost in kljub občasno anarhistični retoriki v njihovih spletnih zbirališčih ni znakov, da bi se gibanje lahko sprevrglo v nasilno grožnjo. Prav tako večina antinatalistov ne verjame v samomor, saj bi s tem znova povzročili trpljenje svojim bližnjim, ki v to kakopak niso privolili. Edina pragmatična rešitev tako ostaja prostovoljno končanje lastnega rodu. V malo verjetnem primeru, da se za to odloči dovolj ljudi, bi “končno generacijo” sicer čakalo težko življenje, a bi trpljenje teh posameznikov pomenilo večni konec trpljenja.