Kako so stari Grki gledali na pederastijo in homoseksualnost

Francoski filozof Michel Foucault je v svoji knjigi Zgodovina seksualnosti poudaril, da stvari, ki jih imamo za sprejemljive in nesprejemljive, narekujejo naše kulture. Zato so se kulture spreminjajo. Obnašanje, ki je v nekem delu sveta dopustno, je v drugem kraju ali obdobju popolnoma neopravičljivo, kar še posebej velja za spolnost.

Dober primer je antična Grčija. Platon, Aristotel in njuni sodobniki so si človeško spolnost predstavljali bistveno drugače kot si jo predstavljamo danes. Helenistični raziskovalci dvomijo, da bi Grki razumeli sodobno razlikovanje med homoseksualnimi in heteroseksualnimi odnosi. V klasični antiki je bilo ljudem vseeno, ali te privlačijo moški ali ženske. Pomembno je bilo, ali ste v spalnici dominanten (aktiven) ali submisiven (pasiven) partner.

Pederastija v Šparti

Večino tega, kar vemo o pederastiji (razmerje med odraslim moškim in pubertetnikom ali mladostnikom) v Šparti, izvira iz klasičnih besedil, ki so jih napisali zunanji opazovalci. Eden od likov v Platonovih Zakonih poudarja, da homoseksualnost v civilizaciji bojevnikov ni bila le družbeno sprejemljiva, ampak je bila splošno razširjena.

Po besedah Plutarha, ki se je rodil dolgo po vključitvi Grčije v Rim, je bila pederastija globoko zasidrana v špartanski obredni sistem, zlasti v agōgē: naporen program usposabljanja, ki je iz dečkov naredil vojake. Plutarh, ki opisuje življenje v agōgē, piše, da so bili dečki kmalu po dopolnjenem 12. letu starosti “deležni družbe ljubimcev iz vrst uglednih mladeničev.”

Atenski zakoni

Atenci so verjeli, da ni nič narobe, če je moški zaljubljen v drugega moškega ali če ga ta privlači, vendar so imeli mešane občutke glede moških, ki so sprejeli podrejeno vlogo – ta namreč ni bila vredna svobodnega državljana. Zdi se, da ni bilo zakonov, ki bi na splošno prepovedovali homoseksualne odnose.

Vendar pa je obstajal zakon, ki je prepovedoval, da bi storili tako imenovani napuh: dejanje ponižanja ali sramotenja druge osebe zaradi lastnega zadovoljstva. Nadutost, ki je značilno grški pojem, ni vključevala le prostitucije in spolnih napadov, ampak tudi “sporazumna” razmerja. Moški, ki so privolili v vlogo podrejenega partnerja, so bili pogosto opisani kot tisti, ki so se sami nad seboj napihnili. Pomembno je, da enaka merila niso veljala za sužnje. Za njih je veljalo, da kot sužnji nimajo ponosa in časti.

Homoseksualnost in narava

Platon v Zakonih trdi, da je homoseksualnost nenaravna, saj se v naravi samci parijo le s samicami. Temu sicer raziskave nasprotujejo. Pokazale so namreč številne primere homoseksualnega in biseksualnega vedenja pri drugih živalskih vrstah. Platonov argument pa je imel, tako kot vsi njegovi argumenti, izjemen vpliv na grško družbo. Aristotel je prišel do enakega zaključka, češ da morajo moški, ker oplodijo ženske, nujno prevzeti dominantno, aktivno, heteroseksualno vlogo. Če tega ne storijo, dodaja Ksenofont, bi zasedli mesto žensk.

DOSTOP.si / MB
Unsplash