PrehranaVideo

Brez vida znana hrana postane popolna neznanka

Včeraj smo imeli študentje na Štuku priložnost, da smo v popolni temi uživali na popolnoma nov način. Oddelek za socialna in zdravstvena vprašanja ŠOUM nam je z organizacijo dogodka Večerja v temi omogočil, da smo v temi potovali skozi neznana občutja, kjer znana hrana in pijača postaneta neznana in je naša naloga, da ju odkrijemo in raziščemo s čuti dotika, okusa, sluha in vonja.

Zbrali smo se na Štuku, kjer smo se pripravili na novo izkušnjo. Kljub temu, da na nek način veš, kaj te čaka, si vseeno ne moreš predstavljati, kako je možno, da boš večerjal na Štuku in to v popolni temi. Skušaš si predstavljati sebe in svoje občutke, ampak je živčnost vseeno prisotna.

Vsi imamo radi lepo pripravljeno in postreženo hrano, toda kako pogosto se prepustimo le njenemu okusu?

Na začetku smo se postavili v kolono, se prijeli za ramena in odprla so se vrata v dvorano. S pomočjo natakarjev, ki so nosili očala za gledanje v temi, so nas posedli za mize. In se je pričelo. Gledaš okoli sebe, ampak nič ne vidiš in ne glede na to, kako poznana ti je dvorana Štuk, občutek za prostor hitro izgine. Na začetku je mogoče malo neprijetno, rahla panika, mogoče rahel občutek vrtenja, ampak kaj hitro je vse to izginilo, saj organizatorji ves čas vodili program.

Ko odpove vid, pridejo na vrsto druga čutila

Takoj ko se ne moreš več zanašati na vid, se podzavestno vklopijo drugi čuti. Najprej potipaš mizo pred seboj, raziščeš pribor, najdeš kozarec in vodo ter list papirja s pisalom. Poleg tipa sem takoj začela intenzivno poslušati in s pomočjo sluha odkrivati, kje so ostali udeleženci, kje približno sedim ter se seveda pogovarjati s sosedi, ki so se mi zdeli nenormalno daleč. Zato se mi zdi, da smo se vsi pogovarjali kar precej glasno. Vse pa je bilo veliko lažje in bolj zanimivo, saj je bil povezovalec vešč občutij in nam je na zabaven način pomagal, da smo določene občutke doživeli še bolj intenzivno.

Ko smo se privadili prostora, je na vrsto prišla hrana. Vonji so se zdeli veliko bolj intenzivni kot po navadi, okus pa je bil neznan. Kar dolgo časa sem potrebovala, da sem vedela (vsaj mislila sem, da vem), kaj imam na krožniku. Veliko bolj intenzivno sem okušala začimbe ter strukturo hrane, ki je drugače ne zaznam. Velik izziv pa mi je bil sam proces hranjenja. Kar nekajkrat sem v usta nesla prazno žlico, se s priborom neorganizirano zaletavala po krožniku, ki se mi je, mimogrede, zdel gromozansko velik, se preizkušala v rezanju mesa ter ugotavljanju, ali je na krožniku še kaj ali sem pojedla vse. Priznam, da mi brez uporabe rok nikakor ne bi uspelo.

Vse skupaj je popestrilo še interaktivno dogajanje med samim hranjenjem. Na mizi smo imeli list papirja, na katerega smo zapisovali »svoj meni« oziroma to, kar smo mislili, da smo zaužili. Poleg tega smo se s sosedi še pogovarjali in se celo masirali, prepoznavali določene glasove živali, poslušali naš »hišni band« in ostalo.

Šok ob prižigu luči

Zadnje dejanje je bil prižig luči. Šok? Na nek način bi lahko rekli tako. Predstava o tem kje sedim, kako izgleda prostor, kakšen je sosed, natakarji ter vse ostalo, je bila daleč od resnice. Drugi »šok« je bil razkritje menija, ki nam ga je predstavil chef iz Restavracije Mango. Kljub temu, da se mi je hrana zdela odlično pripravljena in je presegla vsa pričakovanja, so bili moji receptorji za okus presenečeni nad sestavinami, ki jih v temi nikakor nisem prepoznala. Kljub temu, da je šlo za vsakodnevne jedi. Sodeč po krikih in vzdihljajih iz dvorane pa sem ugotovila, da nisem bila edina, ki me je vse to presenetilo.

Izkušnja je bila izjemna in je presegla vsa moja pričakovanja! Hvala ŠOUM-u za odličen projekt, Dinner in the Dark za interaktivno vodeno nepozabno izkušnjo ter Restavraciji Mango za vrhunsko pojedino. Celoten paket bi priporočila vsem, tako da vabljeni, da se nam pridružite ob naslednji priliki.

 

Bernarda JERAJ
arhiv DOSTOP.si, Tom KRUS
ikona snemalec Nejc VEHOVEC

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close
Close